BOŽIČNO PISMO

Tole moram napisati. Res. Čeprav raje berem in moje besede še zdaleč ne morejo opisati tega, kar se v zadnjih mesecih dogaja v mojem življenju.
Vem, da zdaj nepreklicno prihajaš. Tvoji gibi postajo veliko bolj umirjeni, načrtovani. Včasih se mi zdi, da dolgo počivaš, kot da bi zbiral moči za veliko dejanje tvojega prihoda. S tvojim očetom te z velikim veseljem pričakujeva. Vem, mali moj, da je tvoj pravi Oče, Oče vseh, Oče narodov in vesolja. A midva z Jožefom te bova vseeno klicala najin sin. Sprejemava te odprtih rok in src, čeprav niti ne slutiva, kakšno nalogo nama je zaupal Večni. Priznam, malo me je strah poti. Jutri se odpraviva v Betlehem. Tisti, ki so se že vrnili, pripovedujejo, da je velika gneča, ampak cesarsko povelje je vendarle treba spoštovati. Še to noč bova tu v Nazaretu, potem greva na pot. Jožef sluti, da se ne bomo kmalu vrnili. Vse je pripravljeno, tudi za tvoj prihod. Veš, ko sem v maminem naročju poslušala zgodbe o obljubljenem odrešeniku, sem se tudi jaz – kot vsaka deklica judove dežele veselila in hrepenela. In ko sem v sanjah videla, da prihajaš v moje življenje, me je tvoja babica Ana svarila, naj ohranim ponižno in čisto srce. Vsemogočni mi je v preroških sanjah dal videti tvoje življenje in čeprav se brezmejno veselim tvojega prihoda, mi je težko, ker vem, da boš moral veliko trpeti. Tebi je Tvoj Oče, Bog in Stvarnik zaupal odrešenje sveta. Kot mama bom trepetala za vsak tvoj korak a kot Očetova hči bom najprej sprejemala Njegovo voljo.
Mali moj. Otrok nebeške ljubezni, sin Najvišjega, to bo najina prva skupna pot. Na njej se bova prvič srečala iz oči v oči. Želim si, da bi vse matere tega sveta do konca časov tako pričakovale prihod svojih otrok. Z nežno ljubeznijo in brezpogojnim zaupanjem. Z iskreno zavezo, da je vsaka pot, vsak korak in vsako novo življenje posvečeno Njemu, ki nas je ustvaril. Želim si, da bi se vsak oče pripravljal na svoje poslanstvo, tako kot Jožef. S tiho, sveto bližino, s pogumom in vztrajnostjo. Čeprav vsi vemo, da tudi pričakovanje ni vedno lepo in da poti, na katere se odpravljamo niso lahke. Do konca sveta, do zadnjega roda bo človeška pot polna skal in ovir. A vsak otrok prinese na svet svetlobo Božjega dotika, zarjo upanja in bližino odrešenja. Zaradi Tebe, moj mali. Zaradi Očetove ljubezni in Tvoje pripravljenosti, da jo izpolniš do konca. In jaz, kot ponižna dekla Gospodova, želim prva poklekniti pred Teboj. Samo za hip zaprem oči…
Glej, dani se. Jožef že pripravlja oslička. Čas je… Najin čas je blizu.
Marija

2017-12-20T09:32:52+00:00