ČEPRAV SEM VEDEL…(cvetna nedelja 2018)

Šel sem v Jeruzalem, čeprav sem vedel, kaj se bo zgodilo. Sprejel sem navdušenje množic, se v spoštovanju priklonil njihovemu pozdravu, blagoslavljal otroke in s pogledom zdravil ranjene, bolne, prizadete. Šel sem, čeprav sem vedel, kako hitro bo žarke navdušenja zamenjal ogenj izdaje. V sebi sem čutil boj med človeško in božjo naravo, silno željo, da bi se obrnil, odšel, pozabil… in neopisljivo moč, da sem vztrajal, korak za korakom. Ker je tako hotel moj Oče.

Danes sem spet prišel med žuborenje prijaznih ljudi, med zelene in pisane butarice, ki nosijo v sebi mnogo več kot spoštovanje do tradicije, med dišeče oljke in plamene sveč. Prišel sem, čeprav sem vedel, da tudi tukaj žari svetloba navdušenja in gorijo plameni izdaje…

Veš, dragi brat, vem da se skrivaš pred svetom in sabo, vedno ko za navidezno brezskrbnim smehom popiješ kozarec, dva, liter preveč. Nočeš priznati svoje slabosti, zagovarjaš svojo pravico do sprostitve in pozabljaš na žalostne oči, ki spremljajo tvoj propad. Tvoj greh so tiste drobne bodice na koncu biča. Vsakič znova me zapečejo in me spomnijo na grehe človeške sebičnosti.

In ti draga sestra, ki se v ciničnem nasmešku samozadovoljstva oziraš okrog sebe. Vem, da so tvoje besede polne privoščljivosti in gneva. Da se z jutranjo kavo že usujejo rušilni plazovi obrekovanja, ki ne ponehajo do poznega večera. Tvoj greh in vsi grehi lažnih, škodljivih besed so ostri trni, ki jih je polno moje čelo. Skrivajo se za navideznimi vrtnicami a so trdi, krvavi in neizmerno bolijo.

In ti dragi brat, ki si kar tako mimogrede postal človek dvojnega življenja. Vem, da varaš svojo ženo in da imaš na zalogi številne izgovore, nedokončane projekte, nujne obveznosti. Trdo prigarano srečo si zamenjal za lahkotnost trenutne strasti. Pozabljaš, da boš v tej igri slej ko prej zaigral najbolj dragoceno – mir in varnost  tistih, ki si jih sam priklical v življenje. Iz grehov prevar in nezvestobe je stesan moj križ. Vsako leto je težji in bolj grob. A z njim nosim trpljenje prevaranih, zapuščenih in osramočenih. Zato, da jim je vsaj malo lažje…

Dragi brat, ti, ki danes sploh nisi hotel priti sem. Vztrajali so in ti si popustil, zaradi ljubega miru, zato da ti ne bi težili. A globoko v sebi zavračaš vse, kar je mojega, kar je Božjega in sploh kar je cerkvenega. Vem, da si izbral družbo ljudi, ki na prvo mesto postavljajo užitek in udobje. Vem, da ti ni mar maminih objokanih oči in očetovega obupa. Rad bi zbežal – čim prej in čim dlje. Živel po svoje, brez prilagajanja in skrbi. Grehi brezbrižnosti so pljunki, ki sem jih deležen, ko nosim križ. Čeprav telesno niso tako hudi, pa v srcu in duši skelijo še bolj.

In ti, ljuba sestra, ki zdaj z rahlim pomilovanjem skomigaš z rameni? Kdaj si nazadnje obiskala svojo mamo, ki je v domu – tam, kot rada praviš, je zanjo tako lepo poskrbljeno. Kdaj si ti nazadnje poskrbela za njeno dušo z blagoslovom svojega časa, skupnih spominov, spoštovanja in hvaležnosti? Grehi nadutosti in nehvaležnosti so žeblji, ki prebadajo moje roke in noge.

In vi – dragi otroci, ki  mahate v pozdrav, se čudite dogajanju in v vsakem dogodku najdete priložnost z igro… Navihani ste in vem, da se v svoji otroški prostodušnosti ne zavedate, da vaša trma, neubogljivost in jezikanje, sejejo semena žalosti in nezadovoljstva v srca vaših staršev. Vaši grehi so samota, ki je nastala pod križem, ko so me vsi zapustili…

In vi, ki nedeljo za nedeljo prihajate v cerkev in pristopate k zakramentom, ne da bi v sebi ohranjali ogenj resnične vere, pravega upanja in močne ljubezni. Prihajate iz navade in prinašate s seboj naveličanost, nerganje, krivične obsodbe, prepire, očitke in slabo voljo? Vem, da ste pozabili na odpuščanje, ponižnost, skromnost in iskrenost… Vaši grehi so sulica, ki je prebodla moje srce; grehi vere brez dejanj.

In vendar… Kljub vsemu… In morda prav zato sem prišel, čeprav vem, da pride Veliki teden. Prišel sem, da bi oznanil, to kar oznanjam že stoletja – Božje kraljestvo je blizu a pot, ki vodi do tja, je ozka, strma in kamnita.

Prišel sem, da bi te prosil – dragi brat, draga sestra. Pridi z menoj. Sezuj udobna obuvala vsakdanje rutine in snemi svileno opravo udobja in pridi z menoj. Ta teden ne bo lahek. Ne bo postlan s cvetjem in nežno glasbo. Ta teden bo temačen in tih. Ovit v tesnobo in skušnjave. A obljubim ti; kakor sem Bog, Sin Boga Očeta, ti obljubim, da se ta teden konča. In tisti, ki bo vztrajal z menoj, bo videl Nebeško Kraljestvo.

Pridi. Ne dopusti, da greh zagreni sladkost velikonočne potice. Ne dovoli, da malodušje in pomanjkanje vere vzameta ostrino zdravilnemu hrenu. Ne oziraj se nazaj. Ne sprašuj, kdo gre zraven. Samo pridi. Pomagaj mi nesti križ.

Dragica ŠTEH

2018-03-25T12:17:12+00:00