2. Vidov večer je potekal v soboto, 10. februarja v župnijski dvorani. G. Jurij DOBRAVEC nam je predstavil značilnosti orgel v šentviški župniji. O tem je pisal tudi v naši monografiji.
Jurij Dobravec je svojo poklicno pot začel kot biolog na upravi Triglavskega narodnega parka. Več let je urejal podatke s področij narave in kulturne dediščine, vodil Znanstveno raziskovalno službo in več evropskih projektov ter v začetnih letih vzpostavljal info središče Triglavska roža na Bledu. Ob službi se je udejstvoval na različnih kulturnih področjih, predvsem kot zborovodja, organist, organizator in klavirski improvizator spremljav nemih filmov. Znanje o orglah je pridobival na Orglarski šoli v Ljubljani, ob mednarodnih strokovnih izmenjavah in zasebno pri dr. Edu Škulju. Od 2010 je samostojni raziskovalec na področjih analize podatkov, kulturne dediščine in etike narave. Med drugim upravlja nacionalno zbirko podatkov o slovenskih orglah Ars organi Sloveniae in na področju organologije aktivno sodeluje v več projektih v Sloveniji in tujini. Kot organist redno igra v Bohinju in na Bledu. Je urednik osrednje slovenske spletne revije o organologiji – Ecce Organum.
Jurij Dobravec je, kot smo se lahko prepričali ob njegovem pripovedovanju, velik poznavalec in ljubitelj orgel – kraljevskega glasbila, ki je glasnik pravega krščanskega veselja.
V večer nas je lepo popeljala ga. Volkar, ki je s g. Dobravcem pripravila intervju o nekaterih njegovih aktivnostih na področju organologije, njegovem poznavanju orgel v Sloveniji in tudi okolici.
Sledil je, kot je sam predavatelj poimenoval, teoretični del. Vse od odkritja prvega instrumenta, do današnjih dni, ko imamo v naši deželi 1072 orgel.
Za nas, poslušalce je bil najbolj zanimiv praktičen del – ogled šentviških orgel. Nekateri smo se prvič zazrli v njihovo »drobovje«, v veliko število piščali, ki jih skrivajo omare, ki so na koru.
Župnija Šentvid pri Stični ima pestro orgelsko zgodovino. Domneve o glasbilih v farni cerkvi segajo v najstarejša obdobja postavljanja orgel na slovensko podeželje, v 17. stol. Pevski kor je bil zanje pripravljen že 1625. Prvi znani organist Piero Legat iz Šentvida je svoj podpis pustil na Muljavi leta 1697. Vendar ta dva podatka ne dokazujeta, da so orgle v Šentvidu takrat že bile. Trdne dokaze, da je inštrument v župnijski cerkvi res stal, imamo iz leta 1738, ko je naveden izdatek za popravilo orgel. Računske knjige tega obdobja tudi redno izkazujejo stroške za učitelja in organista.
Leta 1771 so v cerkev postavili nove orgle. Zapisi v cerkvenih inventarjih pričajo, da v začetku še niso bile dokončane, vrednost pa so ocenili na 400 forintov. Iste orgle sledimo v dokumentih do leta 1838, ko so jih prodali v župnijo Sv. Trojice nad Cerknico. Ker se je tam ohranil zapis o njihovih značilnostih, vemo, da so imele bogato okrašeno baročno pročelje. Iz dokaj značilnih opisov in časa izdelave ter vzporednih dogodkov lahko sklepamo, da je osnovo zanje izdelal ljubljanski orglar Janez Jurij Eisl, likovna oprema pa je delo drugega mojstra, morda njegovega naslednika Josipa Kučere.
Leta 1838 je župnija dala izdelati nove orgle s 16 registri in dvema manualoma. Čeprav konkretnih navedb avtorja doslej nismo našli, lahko iz značilne oblike še ohranjenih omar in njihovega okrasja orgle pripišemo Kamničanu Petru Rumplu. Leta 1884 jih je temeljito predelal Franc Goršič.
Danes na pevskem koru cerkve sv. Vida stoji relativno usklajena orgelska sestavljanka. Omari sta ostali od Rumplove delavnice. Večina orgelske pnevmatike in piščali so iz delavnice Mayer iz leta 1912. Takrat je to avstrijsko podjetje postavilo velike pnevmatske orgle z 22 pojočimi registri. Romantično oblikovano dispozicijo je omogočalo 1094 kovinskih in 287 lesenih ustničnih piščali. Takratni preizkuševalci orgel so najbolj izpostavljali register Trobento. Iz ohranjene pogodbe dokaj natančno vemo za vse tehnične in pravne rešitve. Končna cena orgel je bila 8140 kron.
Po I. sv. vojni je odvzete pročelne piščali nadomestil Franc Jenko, ki je na podstreho namestil tudi električno oskrbo z zrakom. Njegov sin Anton je leta 1992 na osnovi predloge dr. Eda Škulja orgle nadgradil s tretjim manualom, pnevmatsko trakturo pa nadomestil z elektropnevmatsko, pri čemer je zamenjal tudi igralnik. Sedanje orgle v Šentvidu imajo 28 pojočih in dva izpeljana registra ter širok nabor različnih zbiralnikov in registrskih pripomočkov.
Zapisi o orglah v podružnični cerkvi sv. Roka kažejo, da so bile prve tam najbrž že v 17. stol. Vendar danes od tega inštrumenta ni nobenih ostankov. Po inventarjih sodeč je bilo v vmesnem obdobju v cerkvi glasbilo iz leta 1827, ki je bilo popravljeno leta 1844, ko so zanje sezidali kor. Sedanje orgle so iz leta 1899. Domnevno jih je izdelal Goršičev učenec Karol Krigl in pri tem uporabil staro sapnico z letnico 1827 in okrasje, ki je lahko še nekoliko starejše.
Cerkev na Muljavi je edina od mnogih nekdanjih cerkva obsežne šentviške župnije, kjer so orgle kupili v času, ko je bila podrejena Šentvidu. Stare orgle so v cerkvi omenjene z letnico 1780, znan je tudi kratek opis. Danes so na koru orgle novejše izdelave, sled za starimi pa se je izgubila sredi 20. stol.
Seveda je beseda nanesla tudi na nakup novih orgel. G. Dobravec nas je opozoril, da je to projekt, ki lahko traja več let. Pripraviti se moramo, da bomo lahko nekaj mesecev brez orgel, kajti od demontaže do »izgradnje« novega, kvalitetnega glasbila, moramo dati dovolj časa orglarjem, če se želimo tudi v prihodnje veseliti blagega, prodornega, iskrivega zvoka šentviških orgel.
Ob tej priliki se zahvaljujemo vsem trem organistom in zborovodjem, Tanji, Robiju in Simoni, da nas s svojim talentom in predanostjo razveseljujejo in lepšajo bogoslužja.
Hvala tudi župniku in Dušanu Štepcu za organizacijo večera. Tudi v prihodnje si želimo takih in podobnih večerov in pa seveda še več poslušalcev.
Fotografije s predstavitve si lahko ogledate v GALERIJI.
Besedilo: Tanja Fajdiga
Foto: Edo STRAH
