MAMINA JAGODA

Bil je sončen in skoraj pravljično jesenski oktober. Tak, ki je krošnje dreves pobarval v svetleče bakrene in zlato rumene odtenke, da je ves gozd postal ena sama igriva hvaležnost. In čas, ki ga je objemala jesen je bil ves miren in blag, kot spokojno jutro ali zadovoljen večer. Še ljudje so se zdeli topli in prijaznejši kot sicer. Kot da bi prostor in čas in občutja zbirali moč za prihajajoči tornado tesnobe in žalosti.

Bilo je kakih šestdeset dni preden je umrla.

Danes skoraj z gotovostjo trdim, da se je hote ali nehote poslavljala. Zbirala je tiste zlate spomine preteklosti in jih v besedah sladkih, kot nektar razsipala na vse strani, da še danes mehko zazvenijo v otožni podzavesti. Včasih je na dnu stare škatle z orumenelimi fotografijami našla kak prav poseben utrinek davno odteklega časa. Takrat sta nasmeh in nežna kretnja, ki je pobožala sliko, razblinila pojem minevanja. Vse se je zdelo kot včeraj in danes in jutri – zbran v enem samem trenutku presunljivo resničnega občutka – da ljubezen zares nikoli ne mine. V tistih dneh je veliko naročala. Vedno iste stvari. Da bi se imeli radi. Da bi drug drugemu pomagali. Da bi ne zavrgli vere in doma. Tako mimogrede je sejala svoje misli, brez pretirane solzavosti, brez slehernega znamenja zagrenjenosti. Včasih se je v njena razmišljanja naselila bojazen in tedaj je legel čez obraz siv pajčolan, stkan iz neštetih malih dvomov in vprašanj. A to kar je verjela vse življenje, je odgrinjalo senco skrbi in jo talilo v brezmejno predanost in zaupanje.

Nekega večera je mirno a odločno snela s stene velik rožni venec. Resnici na ljubo, se je na njem že nekaj časa nabiral prah in nekdaj svetleče črne jagode, je prevlekla grenka sivina pozabe. Rožni venec na steni ob krušni peči je bil vedno tam, a k skupni družinski molitvi že nekaj časa ni nagovarjal nikogar. Tisti večer pa. Njena roka je božala jagode, ki so se v predpasniku čarobno spreminjale v nekdanjo svetlečo podobo. Prah se je prijel njenih rok in še tam opominjal, na pomanjkanje molitve in na malodušje, ki se je nadležno zalezlo med naše večere. A Bog ni očital. Križani ni spremenil svojega obraza. Ni stegnil roke, da bi požugal in stresel jezo ali razočaranje nad naša ustaljeno površna življenja. Le pogled nanj je prebujal spomine na tiste večere, ko je hišo polnila enolična, posvečena in neskončno skrivnostna melodija rožnega venca. Tisti večer se je vrnil in bil neskončno blizu ta spev, ki se zdi kot nevidna lestev od trpkosti tega sveta, do veličastja nebes in še dlje, do nepredstavljivega, večnega, neskončnega Boga. V ta milostni trenutek neke globoke zavesti in potrebe, je stekel njen glas in nič ga ni moglo več utišati. »Zdaj bomo pa malo molili.« Tako preprosto je to rekla, kot da bi bila vajena reči to vsak večer. In četudi je sama premolila na stotine rožnih vencev in četudi je vsakega od nas na nočni omarici čakal opomin na večerno molitev, je bil vendarle ta klic po skupni molitvi tako prijetno in vznemirljivo presenečenje. Zvenel je kot povabilo na odkrivanje davno poznanih, s pozabo zaraščenih steza. Z vajeno kretnjo je ovila venec okoli svojih rok in v hrepenečo tišino je kot glas odrešitve vzklil križ in prvi očenaš in vseh petdeset zdravamarij za njim. Nihče ni zazehal, nihče ni pogledal na uro. Bil je eden tistih redkih, svetih dogodkov, ko čas izgubi svojo ostrino in pomen. A nekaj je bilo pri tej molitvi nenavadnega. Pri eni izmed zdravamarij, se je njen obraz razlezel v širok, skoraj hudomušen nasmeh in z gibom roke je naznanila, da bo pojasnila pozneje. Čakali smo, kaj bo rekla. Radovednost je seveda premagala željo po tem, da bi delili vtise o tej nenadni odločitvi za skupno molitev. A naša mami je znala vsako, še tako neznatno novico prefinjeno in skrbno zaviti v najbolj napeto zgodbo. In kadar je v kateremkoli izmed nas zaslutila kaj radovednosti podobnega, je še s posebno velikim užitkom zavlačevala. Za začetek je povedala samo to, da je naš molek nekaj posebnega. Tako je stari rožni venec z oguljenimi jagodami začel svoje večerno potovanje iz rok v roke. Nihče ni opazil nič nenavadnega, razen tega, da je Kristusov obraz malo podoben sosedovemu stricu in da je ena od jagod malo oškrbljena. Nagajivo se je smehljala, ko je rekla: »Štejte.«  In smo šteli – jagode na rožnem vencu. V četrti desetki je bil misterij razkrit – imela je samo devet jagod. In podroben ogled je razkril tudi to, da je neznana roka na mestu izgubljene desete jagode spretno sklenila člene, tako da brez » štetja« skoraj ne bi mogel opaziti primanjkljaja.

»Tako ne more ostati,« je rekla, »Bil bi greh.« Vstala je z gugalnika, s tisto pekočo bolečino, ki ji je zadnja leta hromila telo in brez besed odšla. Tudi mi smo obstali brez besed in morda celo brez diha. Čakali smo. Vrnila se je s šivalnim priborom in spet obsijana s tistim navihanim odbleskom najlepšega smehljaja na svetu. Vse oči so se prilepile na majhne klešče, ki so nežno razklenile verižico rožnega venca, na mestu manjkajočega dela. V zraku je obviselo vprašanje – le kje je našla izgubljeno jagodo… Še bolj nenavadno je postalo njeno početje, ko je prijela v roke šivanko in sukanec. Razklenjeni rožni venec je kot siromak brez doma počival v njenem naročju, ko je brskala po posodici z gumbi. Ko se ji je zdelo, da je našla, kar je iskala, se je za nekaj trenutkov obrnila stran, tako proti svetlobi. Čez nekaj minut je zmagoslavno in ljubeče dvignila ozdravljeni rožni venec. Na mesto, kjer je manjkala jagoda, je domiselno zašila dva črna gumba – tista stara, že malo obrabljena, ki sta verjetno nekoč odpadla z očetove delovne obleke. Dvojna simbolika. In tako od daleč, sploh ni bilo opaziti »tujka« v dragoceni verižici jagod.

Kako se je končal večer ne vem, vem le to, da smo tisti oktober molili vsak večer in tudi nova jagoda, se je odlično prijela. A mesec posvečen rožnovenski Materi Božji se je iztekel. V hlad novembrskih juter je z vse večjo silovitostjo pritiskala neizbežnost slovesa, ki ne bi smelo biti dokončno. Prav tista roka, ki je šivala gumbe na stari družinski rožni venec, je zadnjič pogumno pomahala v pozdrav ljubljenemu domu in domačiji na kateri počivajo sledovi njenega dela, neštete kaplje znoja in morje solz celotne palete človeških razpoloženj. Tista operacija, za katero so rekli, da je rutinska, je bila zanjo usodna. Prošnje, molitve za njeno zdravje in srečen prihod domov, je Bog Oče usmeril drugam. Morda na njeno prošnjo, kdo ve… Njena smrt pa je zarezala v naše duše kot meč brezmejne bolečine in srhljivega vprašanja »zakaj«. Takrat nihče ni vedel odgovora. Nihče ni znal potolažiti.

Nekaj let je minilo od takrat. Naša hiša je bore malo spremenila svojo podobo, kot bi jo želela pričakati v vsej nekdanji sproščeni skromnosti in ustaljenem podeželskem utripu. Le nekaj plišastih igrač in ostale prisrčne otroške ropotije se spogleduje z nenehnimi opomini na večno minevanje in v naš dom so znova posijali žarki novega življenja.

Njena jagoda na rožnem vencu, ki visi ob krušni peči pa še naprej nemo priča o veri, upanju in da, nenazadnje tudi ljubezni, ki z njenim odhodom ni umrla.

Dragica ŠTEH

Foto: http://radio.ognjisce.si/sl/199/svet/26349/

2019-10-16T05:21:57+00:00