Milost

Matija je sedel v svojem starem naslanjaču in zasanjano gledal skozi okno. Zunaj je naletaval sneg, droben, svetleč in vztrajen. Do jutra ga bo namedlo, da bo ves svet bel, je pomislil razneženo in v spominih zdrsel v čas brezskrbnega otroštva, starih sank in vrišča vaške mladine. V hiši je bilo prijetno toplo in spomini so kar sami brbotali, kakor stari čajnik na štedilniku. Meta bo spet nasula vanj eno izmed svojih zdravilnih mešanic, po vsej hiši bo zadišalo po materini dušici, bezgu in medu. Kako je hvaležen, da jo ima. Za njene zlate roke, ki so najbolj preproste in vsakdanje stvari spreminjale v bogastvo. Zaprl je oči in prisluhnil njenim drsajočim korakom, ki so prihajali bliže. Ni je videl a je vedel, da prihaja. Nežno ga bo pobožala po licu, misleč da spi. Ujel bo njeno roko in jo stisnil k sebi. Nasmejala se mu bo s tistim zvonkim smehom, ki ga spremlja vse od tistega dne, ko jo je prvič videl in jo globoko, iskreno vzljubil.

Si videl, kako zares sneži, ga je predramilo njeno vprašanje. Nekaj dni ne bova mogla nikamor, še poštar bo težko prišel na najin hrib, je razmišljala naprej. V njenem glasu je čutil mehko otožnost s kančkom grenkobe. Vedno je rada kam šla. Vsaj do bližnje trgovine, na pošto in seveda k maši. Takrat je rekla, da pelje dušo na sprehod.

Meta je obstala ob oknu in tiho zavzdihnila. Leta in skrbi so na njeno telo naložile svoja bremena. Korak ni bil več tako lahkoten in gibi vse manj okretni. V dolino ni šla več peš in odkar je po vasi vozil kombi s potujočo trgovino, sta bila z osnovnimi življenjskimi potrebščinami povsem preskrbljena. A nedeljsko mašo je neizmerno pogrešala. Hrepenela je po miru in tišini domače cerkve, po cerkvenih pesmih, ki so se kakor potoki Božje bližine razlivali med oboke. Pogrešala je odločni a vedri župnikov glas, njegove pridige in krepčilo v podobi kruha.

A si že prebral oznanila?, je Metin glas spet nežno zvrtinčil molekule zgovorne tišine. Ne še, je odvrnil, se mi zdi, da sem jih nekam založil. Prav slabe volje sem.  Meta se je lahkotno zasukala in se že čez nekaj trenutkov vrnila ter mu podala župnijski list. Kaj bi jaz brez tebe, je rekel polglasno in se trudil, da njegov glas ni zvenel preveč ganjeno. Nekaj rezko hladnega je steklo po njegovih žilah, kot bi se zbal neizbežne resnice, da bo nekdo od njiju nekoč ostal sam. Morda že kmalu…

Zdaj grem skuhat kosilo, je rekla Meta, ti pa le v miru preglej in preberi oznanila. Rada te imam, pridem kmalu.  Tako ga je pozdravljala že od nekdaj. Ko je zjutraj odhajala na delo, k sosedi na obisk ali na kratek sprehod. Zdaj je bil vesel, da ga je pustila samega;  v kotičku očesa so se mu že nabirale solze, ki so zadnje čase vse pogosteje hitele na dan. Nataknil si je očala in počasi prebiral besede namenjene razmišljanju. Vmes je zaprl oči in prosil Duha, naj toplina besed pronica v njegovo dušo in prežene tesnobne občutke malodušja. Potem se je s posebno milino sprehodil skozi mašne namene. Polglasno je prebiral imena in se spomnil soseda, ki je lani po dolgi bolezni dočakal večnost. Spomnil se je znanca iz sosednje vasi, pekel je najboljši kruh daleč naokoli, že vsaj deset let ga ni več… Sredi tedna bo maša za zdravje. Za mlado mamico gre, težka bolezen visi nad njo. Molitev potrebuje – ona, njen mož in njuni otroci. Spet je zaprl oči in stisnil v roki stari rožni venec. Mama mu ga je prinesla iz Brezij. Ta mesec bo maša ob njeni obletnici smrti. Ljuba mama, koliko je pretrpela po vojni in trepetala za očetovo življenje. Kako se je razveselila drobnega žarka upanja, ko je izvedela, da je uspel pobegniti iz vlaka smrti. Potem se je za njim izgubila vsaka sled. Ona pa ni izgubila vere, vsak večer so molili in upali, da se ata vrne. Tudi zanj bo maša, ob njegovem godu, smrtnega dne tako niso nikoli izvedeli. Srebrna solza je pobožala raskavo lice in stekla med okorne prste. Meta je prinesla čaj v skodelici s cvetličnim lončkom.

V nedeljo bo maša za pokojnega župnika, je rekel, ko je odložil oznanila in srknil prvi požirek krepčilnega napitka. Dober človek je bil, je rekla Meta. Le pomisli, koliko otrok je krstil, koliko rajnih pospremil k večnemu počitku. In kako je pel. Za hip sta pomolčala. Bog mu daj večni pokoj, je rekla Meta in spet odhitela po svojih opravkih. Matija je odložil oznanila in se zatopil v molitev. Malo pred zadnjo zdravamarijo ga je prešinilo. Kako silna je moč svete maše. Združuje v molitvi, povezuje v prošnjah. Sveta maša je milost,  je pomislil in zaspal z blaženim nasmeškom.

Čez tri dni so ga pokopali. Veliko ljudi je prišlo na pogreb in pri maši so pevci prepevali Marijine in vstajenjske pesmi. Tako si je želel. Meta je vrgla na krsto droben cvet in tiho zašepetala Rada te imam, pridem kmalu.

Dragica ŠTEH

 

Fotografija: https://www.vandraj.si

 

2019-02-05T09:27:59+00:00