Na globoko (Lk 5,1-11)

Simon je bil res že zelo nejevoljen. Njegove mreže so bile zdelane od celonočnega dela, ki  ni prineslo nobenega rezultata. Vso noč so mu v glavi odmevali ženini očitki, da ga ni nič doma, da so lačni in da je že zdavnaj pošel ves denar, ki ga je nekoč skrbno služil z ribolovom. Res je bil slabe volje. Najraje bi odnehal, rekel bi Mu, da ne zmore več, da si je zaradi Njega nakopal slabo voljo svojih sorodnikov in prijateljev. Sovražniki so ga tako že zdavnaj oklicali za norca in sanjača ter se mu javno posmehovali –  njemu, Simonu, pokončnemu, odločnemu in zaupanja vrednemu možu.

Le kaj mu je bilo takrat, da je za vsako ceno hotel v Njegovo bližino. Le zakaj  je dovolil, da ga je Njegov pogled za zmeraj priklenil nase. Zakaj se je bil ob Njegovem klicu pripravljen odpovedati varnemu udobju vsakdanjega dela in občutka, da vse dela prav. Pa je res delal prav? Zakaj mu Rabuni zdaj kaže povsem drugačno pot? Zakaj so njegove besede tako močne, da ga vlečejo za Njim, pa četudi ga nič ne razume. Govori o lilijah na polju, o pticah na nebu, o pšeničnem klasju in veličastni ljubezni Boga Očeta. Mar ni to isti Bog Oče, v katerega veruje in v katerega je veroval že njegov oče in v katerega so verovali očetje davnih rodov? Je Jezus res Sin Boga Očeta,  obljubljeni Odrešenik, ki bo rešil svet? Le s čim? S čim se bo ta nežni, mehki človek zoperstavil sovražnikom? Se bo boril z besedo in svojimi prilikami?

Simon je blodil v svojih mislih, utrujen o noči, ki jo je prebedel ob brezplodnem ribolovu in zmeden od vprašanj, ki jih je bilo iz dneva v dan več. Skoraj je preslišal Rabunijev glas. Rad bi šel v tvoj čoln, ljudem bom govoril.

Simon je v sebi zavil z očmi, po tihem je upal, da bo lahko šel domov. Čeprav ga najbrž tudi tam ne čaka nič spodbudnega… Odvezal je čoln, Rabuni je stopil vanj in odrinila sta malo od obale na kateri so se zbirali ljudje. Čedalje več jih je bilo. Simon je globoko zavzdihnil in sedel na zadnji del čolna, spalo se mu je.  Tudi Jezus je sedel in njegov glas je zaplaval čez Genezareško jezero.

Simon je videl, kako je množica obupanih, žalostnih, nerazumljenih in že mnogokrat zapeljanih ljudi nepremično sledila Njegovemu glasu. Kako je še veter obstal in valovi, še malo prej nemirni in razburkani, so poniknili v mirno morsko gladino.

Ljubite se med seboj, ne iščite drug pri drugem slabosti.

Ljubite se med seboj, ne pogrevajte starih zamer.

Ljubite se med seboj, drug drugega spodbujajte, ne skoparite s pohvalami. Ljubite se med seboj, odpuščajte, kar ima kdo odpustiti.  

Simona je streslo kot v vročičnem napadu. V trenutku je videl svoje življenje. Svoje samotno, od pričakovanj družbe in lastnih skrbi izpraznjeno življenje. Videl je čas, ki ga je zapravil, slišal besede, s katerimi je obrekoval, obsojal in se posmehoval. Globoko v sebi je čutil željo, da odvrže starega človeka in postane tak kot ga vidi Rabuni. Človek ljubezni. Vere. Odpuščanja. Človek Upanja. Novi, dejavni, resnični človek.

Rabuni je sedel. Rob njegove obleke je zdrsnil ob čolnu in drobne morske kapljice so se lesketale na njem kakor biseri. Simon je pogledal na breg. Nenavadna svetloba je sijala na množico, ki je oživela v prijateljskem klepetu in smehu. Videl je soseda, ki sta se rokovala, prvič po desetih letih odkar sta se sprla. Mož, ki je se je včeraj v krčmi šopiril, da bo ženi napisal ločitveni list, je jokal pod smokvinim drevesom. Njegova žena je stopila do njega in mu položila roko na ramo. Objel jo je in nenavadna svetloba ju je ovila kakor ščit neločljive povezanosti. Slepi starec je čakal, da mu bo kdo pomagal vstati; trije mladeniči so ga smeje dvignili na nosila in ga pojoč odnesli na njegov dom. Vaška opravljivka je s sklonjeno glavo stopala od človeka do človeka in prosila odpuščanja.

Rabuni je dolgo molčal. Simon je vedel, da je to svet čas. Ni se upal motiti, čeprav je imel tisoč vprašanj. Še dihal je čisto plitvo in počasi. Nenadoma je Jezus vstal in rekel: Odrini na globoko in vrzi svoje mreže na lov.

Simon se je branil, Učenik, vso noč smo se trudili, pa nismo nič ujeli, toda na tvojo besedo bom vrgel mreže. In ko je to storil, je zajel toliko rib, da so se mreže trgale. Pomignil je tovarišem v drugem čolnu, naj pridejo pomagat. Napolnili so dva čolna, da sta se potapljala.

Simon je padel učeniku k nogam in rekel: Pojdi od mene Gospod, ker sem grešen človek.  Vsa svetloba vesolja se je v tistem trenutku naselila v pogled Božjega sina, ki je rekel: Ne boj se. Doslej si ljubil svet in sebe, zdaj boš v sebi in v svetu ljubil svoje bližnje. Zdaj boš dajal, tudi če ne boš prejemal. Upal proti upanju in oznanjal vero v Božje kraljestvo.

Simon je počasi vstal. Bil je kakor prerojen. V sebi je odrinil na globoko. Njegovo srce pa je ponavljalo eno samo, posvečeno misel: Tukaj sem Gospod.

 

Dragica ŠTEH

 

Foto: http://reformsi.blogspot.com/2017/07/jezusov-klic-5-po-trojici.html

 

2019-02-09T22:01:24+00:00