Nesi me.

Predmeti ne govorijo –  saj nimajo ustnic, še manj možganov, v katerih se rojevajo misli in besede, ki stečejo v svet, kakor med, čez pravkar pečeno rezino kruha. Stvari ne govorijo. Pravzaprav so tu le zato, da služijo svojemu namenu in da so lepo tiho. Mar ne bi bil to vendarle popoln kaos, če bi se še predmeti oglašal in izražali svoje mnenje? Če bi se vsevprek pritoževali ali na ves glas hvalili? Že tako ali tako je dovolj, če ne celo preveč glasov. Dovolj je, da imajo glas le ljudje in živali. Stvari ne govorijo!

 ***

Bila je noč. Jasno nebo je bilo posuto z milijardami zvezd, ki so drobno mežikale in sipale hvaležno svetlobo na poljane, kjer so med svojimi čredami spali pastirji. V staji sredi polja, se je zgodil čudež življenja, odgovor na pričakovanja številnih rodov, rojstvo otroka, ki je prišel na svet za to, da bi ves svet dočakal večnost. Položili so to dete v revne, lesene jasli in spoštljiva tišina je za trenutek ustavila čas. Jasli so mirno zibale novorojenčka. Spi, mali Jezus. Odpočij si v zavetju nočne tišine, ob blagem materinem glas. Prišel si na svet in zdaj se začenja tvoja pot. Tvoj Oče, ki te ljubi, te je poslal, da bi vsemu svetu prinesel mir in odrešenje. Spi, mali Jezus. Naj te nežen dotik lesa v sanjah ponese pred obličje Očeta, za blagoslov, ki ga boš potreboval.

***

Bil je dan, obsijan z žarečim soncem občudovanja. Množice so vzklikale mladeniču, ki je prijezdil na oslu, zrak je bil nasičen z molekulami navdušenja in vsesplošnega veselja. Na tla so polagali svoja oblačila in rdeče preproge. Pozdravljali so ga s cvetjem in palmovimi vejami. Mladenič je odzdravljal nazaj, čeprav je vedel… Pridi, pridi obljubljeni Odrešenik,  se je oglasila žametna rdeča preproga, najlepša med vsemi. Pridi, stopi name, naj si tvoja noga, utrujena od poti in težkega poslanstva, odpočije na moji mehki tkanini. Pridi, Jezus. Naj se stopim s tvojimi koraki, naj te pobožam za čas, ko boš ranjen in od vseh pozabljen, iskal trenutek počitka in nežnosti.

Bil je petek. Mračen, do tal zagrnjen s sovraštvom, škodoželjnostjo in brezupom. Utrujenega, prebičanega in s trnjem kronanega so primorali, da si je oprtal težka tramova povezana v križ. Nepregledna množica ljudi je stala ob poti, ki jo je le s težavo premagoval. Poleg križa je vlekel s seboj sovražne vzklike, besede polne gnusa, brisal je s svojih oči sramoto, pomešano s solzami in krvjo. Nesi me,  je nežno rekel les, že ves obarvan s kapljami neznosnega trpljenja. Nesi me, potem bom jaz nosil tebe. Stala bova skupaj na gori odrešenja. Dal bom vse od sebe, da ti pomagam, da nosim s teboj bolečine in osamljenost. Objel bom tvoje preizkušeno zemeljsko telo, da bi lahko kmalu, čim prej izreklo zadnji, najpomembnejši Zgodi se. Zmračilo se je. Od vrha do tal. Telo je obstalo. Vse, kar je govorilo, je onemelo.

***

Večer je. Na okenski polici čaka cvetna butarica. Spletena s spoštovanjem tradicije in spominov  ter z vero, ki se kakor živa voda pretaka iz roda v rod. V njej so sveži bršljanovi popki, ki nosijo v sebi bridko in grenko spoznanje, da je življenje minljivo. V njej so bodeče brinove veje, ki spominjajo na ostrino smrti in zemeljskega slovesa. V njej so veje in vejice, ki trdno povezane kličejo k zvestobi in trdnosti. V njej je križ, ki vabi, opominja in daje upanje. Nesi me,  reče butarica. Nesi me, kakor so jasli nosile novorojenega Kralja. Spoštljivo in nežno. Nesi me, kakor je žametna preproga pozdravljala obljubljenega Odrešenika. Ponosno in zvesto. Nesi me, kakor je Kristus nosil križ in kakor je križ nosil Kristusa. Vdano in odločno. Nesi me za tiste, ki ostajajo mlačni v svoji veri. Za tiste, ki nasedajo lažnim prerokom tega časa in se predajajo praznim strastem. Nesi me za tiste, ki pozabljeni, osamljeni, od bolezni in skrbi izčrpani, hrepenijo po božjem blagoslovu. Nesi me za tiste, ki pred Božjim obličjem prosijo za milost odpuščanja.

***

Nedeljsko jutro. V zraku je vonj svečanosti. Začenja se praznični teden. Procesija butaric iz vseh strani župnije radostno čaka na blagoslov. Stvari ne govorijo. A so še kako pomenljive. In povedo veliko. Brez besed.

Dragica ŠTEH

2019-04-13T20:41:39+00:00