Bog mojih očetov mi je priča, da nisem hotel nič slabega.
Slišal sem jih, kako so kričali in videl sem množico, ki se je kakor brezoblična gmota pomikala ob čudnem sprevodu na cesti proti Kalvariji. Pa sem privezal vola za staro cedro ob poti in šel pogledat. Celo večnost se nisem mogel prebiti čez živi zid ljudi, ki so v nerazumljivem besu suvali nesrečnika na poti, ga zmerjali, spotikali in pljuvali. Končno sem se prerinil v prvo vrsto in prerivajoča množica je s svojim tokom premikala tudi mene.
Takrat sem ga prvič pogledal. Njegovo telo je bilo pretepeno in ranjeno, izpod trnov na glavi mu je kapljala kri, obraza nisem prepoznal. Le oči… Te oči sem nekoč že videl. Moral sem jih videti. In tudi On me je moral spoznati, kajti Njegov obraz se je v delčku trenutka dvignil ravno toliko, da sva se srečala s pogledom. Nenavadna svetloba je stekla do mene in naenkrat nisem videl in slišal ničesar več. Bila sva samo jaz in Njegov pogled. V njem pa … nobenega sovraštva, obupa ali žalosti. Zdaj sem se spomnil, kje sem ga videl. Bil je nek sobotni dan, sedel je na ulici, obdan s svojimi učenci in jim govoril. Otroci so pritekli k njemu in ga prosili, naj jim pripoveduje zgodbe. Kako prijazen in dobrohoten je bil!
Ne razumem, kaj se je zgodilo… Mar ni bil priljubljen in spoštovan? Zakaj ga zdaj ženejo kot zločinca na tisti sramotni hrib? Zazdelo se mi je, da sliši moje misli in da me bo samo s pogledom dvignil s tal in prenesel nekam daleč stran.
V soju pogleda, ki je med nama ustvaril pas svetlobe, sem nenadoma videl vse svoje življenje in se zlomil kakor trstika v poletnem viharju. Moj Bog, Bog Abrahamov, Bog Izakov, Bog mojih očetov. Odpusti mi! Odpusti mi, da sem pozabil na vse, kar si mi dal! Da sem zavrgel dobroto in lepoto. Da sem se pehal za dobičkom, kradel, varal in lagal. Na enkrat so iz Njegove glave nehale teči debeli kaplje krvi, jaz pa sem se utapljal v solzah in lastnem znoju. Slap svetlobe je ugasnil, hrup ljudi je spet in še bolj močno pritisnil name.
Tedaj sta iz sprevoda na cesti pritekla do mene dva vojaka. Bila sta razgreta od vročine in togote, silno sovraštvo je puhtelo iz njunih oči in kretenj. Potegnila sta me iz množice in me odvlekla k Njemu in Njegovemu križu. V tistem hipu bi skoraj preklel trenutek, ko me je radovednost prignala s polja in do prve vrste radovednežev. Pa nisem. Odrinil sem vojaka in stopil do Njega. Ni me pogledal, le roko je položil na mojo ramo, kot da bi hotel vsaj malo počivati. Je že dobro, Rabuni, sem izdavil in odločno prijel za križ. Slišal sem samo še, kako je množica divje zatulila in potem se je ustavil čas.
Križ je bil težak, a ni mi ga bilo težko nesti.
Množica je norela in kričala, a nisem je slišal.
Kalvarija je bila daleč, a meni se je zdela preblizu.
Nesel sem križ in na trenutke morda tudi Njega. Svetloba med nama je bila vse močnejša in čeprav je hodil za menoj in imel zaprte oči, sem čutil njegov pogled. Hodila sva počasi in v moji glavi se je odvrtela vsa klavrna zgodba mojega življenja. Videl sem vse svoje zablode in grehe, čutil sem, kako je z znojem počasi odtekala iz mene moja sebičnost.
Potem se je ustavil. Trije vojaki s sulicami so kot sestradani psi planili k Njemu, da bi ga spet pognali naprej. Ustavil sem se pred njimi in jim zaprl pot. Takrat me je spet pogledal. Ni premaknil ustnic. A sem ga vendar povsem jasno in odločno slišal reči, Simon, odpuščam ti. Pojdi. Dvignil je križ in se z odločnim korakom odpravil naprej. Na obzorju je žarelo živordeče sonce. Začel sem teči. Tekel sem nazaj po poti, mimo vojakov. Dva sta se jeznorito pognala za menoj, a me nista ujela. Tekel sem mimo množice, nazaj do mesta. Moral sem v tempelj.
V mestu in templju je vladala strašljiva tišina. Pokleknil sem in se zrušil sam vase. Ne vem koliko časa sem molil in prosil Boga odpuščanja. Iz zamaknjenosti me je prebudilo močno in nenavadno grmenje. Stopil sem na prag in videl slepeče strele, ki so rezale nebo. V istem hipu se je pregrinjalo v templju pretrgalo na dvoje. Vedel sem. Zdaj je konec.
A kljub srhljivim silam narave, kljub strelam in grmenju, kljub hrupu vreščeče in prestrašene množice, ki je s hriba pridrla v zavetje mestnih zidov, kljub pretrganemu ogrinjalu, kljub rokam, ki jih je ranil Njegov križ, je bilo moje srce mirno in polno hvaležnosti. Šel sem po ulici. Počasi in z nasmehom na obrazu. Domov grem. Začel bom znova. Hvala, Rabuni.
Dragica ŠTEH
Foto: e-župnijski utrip
