Priznam, komaj čakam, da
pride večer velikonočne vigilije. Da se končno zgodi smisel mojega obstoja. Nisem prepričana, kaj in kako se bo zgodilo a vem, da bo nepozabno in da bo vredno vsega, kar sem morala doživeti zato, da sem dočakala ta dan.
Toliko čebel je prispevalo svojo marljivost in trud zato, da je kaplja za kapljo nastajal vosek iz katerega sem narejena. Zaradi njihove nesebičnosti in predanosti, bo moj plamen gorel v barvah zaupanja in zvestobe. In koliko rok je darovalo svoj čas in delo zato, da je iz voska nastala moja podoba. Zaradi njihovega dela, bo moj čas dogoreval počasi in v pričevanju za Gospoda. In kako sem hvaležna tistim zadnjim rokam, ki so v spoštljivem dotiku poskrbele zato, da bo moj obraz žarel v pomenljivih simbolih, povezanosti s časom in večnostjo, da bodo znamenja na meni krepila vero, spodbujala upanja in učila prave, darovanjske ljubezni.
Zdaj trepetam v izpolnjevanju načrtov, kar se da dobro in odgovorno želim opraviti svojo nalogo – konec koncev bi lahko postala vse kaj drugega kot velikonočna sveča.
Še malo in napočil bo trenutek, ko bodo prižgali moj stenj in me dvignili visoko nad občestvo. Še malo in glas duhovnika bo zapel meni tako zelo ljubo in tako zelo veličastno hvalnico velikonočni sveči. Vem, da me ne slišijo, ko zapojem z njim – Veseli se tudi Mati Cerkev, okrašena s sijajem tako velike luči in to svetišče naj odmeva od veselega vzklikanja množic.
Moj plamen prepeva, gorim v neizmerni želji, da bi svetloba prežarila čisto vsako srce, napolnila z milostjo sleherno dušo in prinesla odgovor na vsa hrepenenja, pričakovanja in iskanja. Z vsakim dihom me je manj a zato sem ustvarjena. Jaz sem… Kristusova luč. Pozdravljen, moj Odrešenik!
Dragica ŠTEH
