Danes, 4. februarja 2018 je bilo v naši župniji dvojno praznovanje. Veselili smo se srečno opravljenih pleskarskih del v naši cerkvi, obenem pa prišli pred Gospoda s svečami, ki so predstavljale vse, kar smo želeli darovati našemu Stvarniku. Tradicija darovanja sveč na nedeljo po svečnici je v naši župniji že dolgoletna tradicija. Samo pomislimo, kolikokrat so te sveče že romale okrog našega oltarja. Kakšne prošnje vse, smo z njimi prinašali pred Gospoda. Koliko zahval in koliko upanja je v darovanju, ki je spomin na Marijino darovanje Jezusa v templju. Ona, ki je Odrešenikova Mati je darovala Bogu svojega Sina, mi pa smo danes darovali svoje življenje in v njegovo varstvo izročili vse naše bližnje.
Z občudovanjem smo gledali našo župnijsko cerkev – res dobro delo je bilo opravljeno. Pridne roke so postavljale oder, roke so pleskale, brisale prah in pometale, pridne roke so pogrnile oltarne prte in prinesle darove na oltar, naše roke so danes prinesle svoj dar, sveče za Gospoda.
Roke dajejo, blagoslavljajo, sprejemajo, objemajo. Roke so Božji dar, ki nas vsak dan spomni na to, kaj je naše poslanstvo na svetu. Da smo drug drugemu luč na poti skozi življenje.
ŠENTVIŠKA SVEČA PRIPOVEDUJE
Vsako leto znova se veselim te nedelje po svečnici. Vsako leto, že mnogo let, še sama pravzaprav ne vem koliko. Veliko nas je, različnih velikosti, približno enake barve in vsaka s svojo zgodbo o svečnici in darovanju sveč v cerkvi svetega Vida. Enkrat na leto nas fantje in možje v velikih lesenih zabojih prinesejo pred cerkev. Ljudje pred sveto mašo prinesejo svoj dar, si izberejo svojo svečo in nas pri maši, vse do darovanja držijo v rokah, v naročju, ob sebi …
Vse leto čakam ta dan, ta čas, tople človeške dlani, vero, ki kakor iskra veselja in upanja ogreva dlani in ožarja srce. Toliko rok me je že držalo…
Mehke, navihane otroške dlani, ki so me objemale, kakor pomladni veter. Me stiskale k sebi, se igrale z menoj. Kot da bi vedele, kako vse leto pogrešam življenje.
V rokah so me držale roke mladega dekleta. Njeno srce je bilo polno hrepenenja in tihih želja. Njeno naročje je bilo nemirno, njena vera prepletena s sledovi iskanja in dvomov. Naslednje leto in leta potem sem jo iskala v množici, nisem je več videla… Želim si, da bi moj plamen lahko ogrel njeno dušo, da bi videla svojo, pravo pot in da ne bi izgubljala veselja do življenja.
Nekoč me je k darovanju nesel mlad fant. Njegovo srce je bilo kakor mirno morje, kakor poletno nebo posuto s poletnimi zvezdami. Nasmešek mu je igral na obrazu, držal me je trdno in vedela sem, da nosi v sebi veliko skrivnost. Še isto leto jeseni je stopil v bogoslovje, postal je duhovnik. Verujem, da je v svojem poslanstvu izpolnjen, da z navdušenjem in predanostjo oznanja Jezusov evangelij. Verujem, da je tudi on kakor sveča, da prinaša svetlobo, tam kjer je tema, toplino tja, kjer vlada mraz.
Nekega leta pa mi je bilo resnično težko. Mati me je držala v rokah. Krčevito, skrivajoč solze in bolečino. Molila je. Ves čas. Molila za moža, ki noče slišati za Boga, molila za sina, ki ga je premamil svet zabav in veseljačenja, za otroka, ki mu ni bilo dano živeti – ker je se je takrat tako zdelo prav. Težko mi je bilo, ker je v njenem srcu plamen ugašal. Ker je bilo v njenem življenju polno zadušljive samote in neusmiljenih bojev. Naslednje leto je ni bilo več in želela sem si biti sveča na njenem grobu. Bila bi edina…
Potem je prišlo nekaj dobrih, svetlih let. Bila sem v naročju mlade žene. Bila je noseča. Srečna. Njen mož je bil ob njej. Mehka toplina je žarela med njima. Vezalo ju je ljubeče pričakovanje in izročanje novega življenja Bogu in Nebeški Materi Mariji. Rada bi bila krstna sveča temu zaželenemu, že pred rojstvom ljubljenemu malčku. Kdo ve, morda me bo nekoč tudi on nesel k darovanju v šentviški cerkvi. Takrat mu povem, kako zelo ga imata rada njegova mami in ati. Že od prvega trenutka. Morda bo spoznal, da je njegovo življenje blagoslov in ga bo znal širiti še naprej.
O…ali pa tisto lepo leto, ko me je v roke vzel ostareli mož. Pred nekaj tedni je izgubil ženo, pet otrok sta imela in vsi so šli od doma. Tisto nedeljo pa se je eden izmed njih z družino vrnil domov. Za zmeraj. Ostarelemu očetu so po licih tekle solze olajšanja in hvaležnosti. Ko me je naslednje leto, do oltarja šentviške cerkve prvič nesel njegov sin, sem čutila, kaj pomeni stavek čudovita so pota Gospodova.
In tako spet čakam, v družbi ostalih šentviških sveč, na nedeljo po svečnici. Pripovedujemo si zgodbe in si želimo, da bi vsak darovalec na to nedeljo, ob tem običaju začutil pomen, zgodovino in blagoslov tega praznika.
Da bi vsak izmed vas postal sveča za svoje bližnje, da bi vaše duše sijale kot odsev Božje dobrote in ljubezni, da bi verovali kot je verovala Marija v templju.
Besedilo: Dragica ŠTEH
Foto: Edo STRAH
