Pridi, luč.

Ne vem natančno, kdaj sem prvič zaslišala Njegov glas. Bil je jasen, odločen, a hkrati mehak in nežen. Ves svet je bil še poln mračnih senc in hladne teme. Poklical me je in mi rekel: »Pridi, luč.« In sem prišla. Previdno, boječe sem spustila pramene svetlobe nad Njegovo stvarstvo. S svojim ljubečim pogledom je objel pokrajino in rekel, da je dobro. Takrat sem prvič začutila, da je moja prisotnost Njegov blagoslov.

Potem se je pogovarjal z menoj. Tako kakor dobri oče govori s svojim otrokom, da ga skozi igro nauči, kaj je prav in dobro, kaj je nevarno in nesmiselno. Pokazal mi je, kako naj vsako jutro s svojim prihodom razsvetlim dan, kako naj sijem in dajem moč za življenje.

Prišel je dan, ko je ustvaril človeka. Moža in ženo je ustvaril. In me povabil, da bi se naselila v njunih srcih. »Pridi, luč,« je rekel – »Ženi boš s svojo svetlobo pomagala, da bodo njena dejanja polna miline in dobrote. Da bo sijala kakor zvezda dobrih misli, nežnih uspavank in blagohotnih nasvetov.« O, kako sem razumela, kaj želi od mene. Vsaka iskra mojega bistva je želela, da bi ta žena in vse žene sveta nosile v sebi to luč Božje bližine – Luč, ki kakor nevidna vez med svetovi ožarja tisto najlepše, kar biva v ženi – novo življenje.

Potem je rekel, naj stopim tudi v dušo moža. »Pridi, luč,« je rekel – »Možu boš s svojim ognjem pomagala, da bo odločen in vztrajen, da ne bo klonil pred preizkušnjami sveta in da bo s svojim zgledom premagoval temačne sile pogubljenja.« Pokimala sem in si zadala cilj, da bodo možje oboroženi z mojo svetlobo hodili s trdnim korakom, da ne bodo klecali ob skušnjavah sebičnega ugodja.

Bila sem ponosna, da mi je bila zaupana tako velika in mogočna naloga.

Toda prišli so časi in veki, ko so bili moji žarki le še bleda senca nekdanje prodorne moči. Borila sem se z viharji in lažnimi preroki in le s težavo kljubovala mračnim silam, ki so morile vse, kar je Bog ustvaril lepega in dobrega.

Nekega jasnega, svežega jutra sem spet zaslišala Njegov glas. Bil je radostno vznemirjen, pozdravil me je v navdušenju in rekel »Pridi, luč; pojdi na pot z Gabrijelom, mojim poslancem.« Sijala sem nad angelom, da je od silne svetlobe zasijala skromna sobica, skromnega dekleta z zlatim srcem. Poslušala je angelov glas in njen obraz je odseval neskončno, nepopisno lepoto brezpogojnega zaupanja. Rekla je: »Glej, dekla sem Gospodova, naj se zgodi Njegova volja.«

Gabrijel je odšel, jaz sem ostala pri njej. Ko je jokala v samotnem občutju zapuščenosti, preden je njen ženin doumel veličino Božjega načrta, sem jo tolažila. Ko je šla na pot k sorodnici Elizabeti, sem osvetlila njene korake in ji krajšala čas.

Ko sta se z Jožefom odpravila na pot v Betlehem, sem grela njene premrle dlani in ji šepetala besede Božje obljube. In ko smo prispeli do revnega hleva, sem hvaležno pokleknila ob sij veličastne zvezde, ki je sijala na nebu. Prišel je najlepši trenutek mojega življenja. Najlepši trenutek življenja vseh časov nasploh.

»Pridi,luč,« je rekel moj Stvarnik …  In rodilo se je Dete, Luč od Luči, pravi Bog od pravega Boga. Zdaj sem vedela –  nikoli več se ne bo zgodilo, da bi ves svet zajela tema! Nikoli več ne bo vse samo črno, brezupno in grešno. Ta otrok, ki je Luč, Beseda in Bog bo v vsako temino prinesel žarek Božje ljubezni. Vsako žalost bo spremenil v veselje, bolečino v začetek novega življenja.

Odtlej ne slišim več glasu mojega Gospoda. Postala sem njegov glas, svetilka njegovih besed, zven njegovih misli. Potujem med svetovi časov in dušami ljudi; tolažim, kažem pot, grejem premrle dlani in šepetam besede Božje obljube. In čakam, da se Dete, Luč od Luči, pravi Bog od pravega Boga spet rodi. V tvojem srcu.

Dragica ŠTEH

Deli zgodbo

Share on facebook
Share on twitter
Share on linkedin
Share on print
Share on email