Srečanje dekanijskih ŽPS na zahvalno nedeljo

Zahvalna nedelja je dan, ko kristjani na različne načine izražamo hvaležnost. Zahvaljujemo se Bogu za pridelke, ki jih je dala narava, za naše službe, prijatelje, za vse dobro, kar smo prejeli. Zahvaljujemo se za življenje, starše, družino, pa tudi za  različne darove  npr. za svobodo, dobroto, vero, medsebojne odnose. Pri mašah so se naši duhovniki zahvaljevali drug drugemu in Bogu za vse prejeto v minulem letu, zahvalili pa so se tudi vsem župnijskim sodelavcem za opravljeno delo v župniji.

Današnja zahvalna nedelja pa je bila posebna zaradi srečanja Župnijskih pastoralnih svetov iz grosupeljske dekanije. Srečanje se je pričelo ob 15. uri s petimi litanijami v župnijski cerkvi, nadaljevalo pa v župnijski dvorani, kjer sta bila naša gosta Dani in Vilma Sitar, ustanovitelja in voditelja društva oz. gibanja Družina in življenje, starša štirih otrok in stara starša 16-im vnukom. Vilma je zdravnica splošne medicine, Dani pa anglist, mandat in pol pa tudi župan občine Krško. Pred 20-imi leti sta pustila službi in se posvetila pomoči zakoncem in njihovim družinam.

Dani in Vilma sta spregovorila o zakonu, otrocih, občestvu, zakonskih skupinah, o povezovanju in pričevanju za Jezusa.

PIP (Pridite in poglejte) – slovenski pastoralni načrt govori, da moramo graditi živa občestva cerkve. Smo kot trta in mladike, ki potrebujejo rez, da dajo več sadu. Jezus nas vabi, da postanemo živi deli cerkve. Tudi dokument Pridite in poglejte nas vabi, da postanemo aktivni v župnijskem občestvu. Vsak s svojimi talenti in izkušnjami. Če želimo biti živi pričevalci za Jezusa, se moramo družiti z Jezusom in občestvom.

V življenju nosimo mnogo bremen. Nekaterih se ne zavedamo in jih tlačimo v sebi, zato nam otežujejo pot. Tudi v zakon prideta dva ranjena človeka, z velikimi in malimi ranami. Nastajajo pa tudi nove rane, ko se ne razumemo, ne slišimo… Zakonci si moramo pomagati,  si zdraviti rane, ne da bi šli narazen.  Sprejeti moramo odločitev, da ostanemo skupaj in na tem gradimo odnos. Vsaka živa stvar potrebuje nego, tudi midva. Vsak dan znova obnoviva obljubo in zavezo, zakaj vse, kar sva, sva največja dediščina za otroke. Skrbeti morava, da je najina ljubezen sveža. Ne zaparkirajva se v zamere, hvaležnost naj zamenja strah, žalost in jezo.

Za vsakim parom so otroci. Kaj lahko storimo, da bodo hodili za Jezusom, da ne bodo odtavali na napačna pota? Graditi moramo občestvo, utrjevati dobre vezi in pomagati bližnjemu.

Birma je zakrament potrditve v veri – potrditev milosti, ki smo jo prejeli pri krstu. Sovpadala naj bi z začetkom odraslosti, s prehodom iz otroške v zrelo vero.  Vse pogosteje pa birma pomeni le slovesen odhod iz cerkve. To je realnost, ki je daleč od naših želja. Razlog za odhod iz cerkve je šibka in izvotlena vera. Izkustvo potrditve vere doživljamo kasneje, ko smo stari preko 20 let. Vilma je pričevala, da je kot študentka imela slabo samopodobo, Svetega pisma ni razumela. Po udeležbi na seminarju o potrditvi vere pa je začela spoznavati, da je Jezus prišel in umrl tudi zanjo. Ko je v svetem pismu prebrala: »Z večno ljubeznijo te ljubim.« (Jer 33,3), je nenadoma spoznala, da je Božja beseda zapisana tudi zanjo. Bog nam ponuja roko, le sprejeti jo moramo. Nimamo kaj izgubiti, če povabimo Jezusa v svoje življenje. Odločimo se za branje Svetega pisma – za ljubezensko pismo Boga za človeka. Sprejmimo ga kot avtoriteto.

Vilma in Dani že 41 let vsako jutro bereta Sveto pismo. »Sveto pismo naj zaživi kot učbenik osebne vere, ki nas ozdravlja, opogumlja, pomaga pri odločitvah, prodre do najglobljih kotičkov naših src,« pravita. Branje Svetega pisma je stvar odločitve. Božja beseda je jasna, če prosimo sv. Duha, da nam pomaga pri razumevanju. Tudi vera je stvar osebne odločitve. Res se ob krstu starši in botri odločijo za nas, to odločitev pa moramo sami osebno potrditi. Je Jezus za nas le zgodovinska oseba ali je živ, intimen prijatelj? Je Bog tudi moj Bog? Odločitev je moja. Mlačna vera ne more nikogar nagovoriti, zato otroci ne gredo za nami. Ko pa vedno znova obnovimo intimen odnos z Jezusom, ugotovimo, da nas spremlja. Bog ima otroke rad, zato mu jih zaupajmo. Če hočemo, da bodo otroci imeli vero, morajo vedeti, da mi verujemo. Moramo jim dati odgovor zakaj smo se odločili za Jezusa.  Moramo biti resnicoljubni. Si res želimo, da Jezus pride v našo hišo? Mu damo prostor? Se damo na razpolago sv. Duhu? Če damo Bogu pravo mesto, tudi vse drugo dobi pravo mesto. Ne vemo ne ure ne dneva, kdaj se bomo morali posloviti od tega sveta. Vsak dan, vseh 1440 minut v dnevu je zastonjski božji dar. Mu vrnemo vsaj delček tega?

Dani je opozoril na rano vse večjega števila nezakonskih otrok. Tudi on ni bil zaželen, zato jih lahko razume. Ve, kako so ranjeni in kje se jih Bog dotakne. Tudi zakonska skupina ima veliko vlogo v občestvu. Je življenjska učilnica za zakonce in mora biti misijonsko naravnana. Noben par ni premlad in ne prestar za vključitev v zakonsko skupino, vsi se lahko še veliko naučimo. Vključitev v zakonsko skupino pomeni preventivno delo za moj zakon. Na srečanjih govorimo o našem odnosu, ne peremo pa umazanega perila. Tam dobimo podporo od drugih parov, učimo se od njih, lažje poiščemo oz. najdemo pomoč. Na srečanjih zakonske skupne je prisoten duhovnik, ne kot voditelj, ampak kot spremljevalec.

Zanimivo predavanje zakoncev Sitar je bilo vse prehitro končano. Za prijetno druženje sta se jima zahvalila župnik Izidor in Drago Stopar. Vse pa je blagoslovil dekan Janez Šket. V preddverju dvorane smo se ob dobrem prigrizku še dolgo družili in si izmenjevali vtise.

Lojzka SEVER

Foto: Edo STRAH, Tanja FAJDIGA

2019-11-18T07:22:38+00:00