1. VIDOV VEČER

Za nami je razburljivo leto, v katerem se je spremenilo marsikaj tudi za našo župnijo. Veselili smo se življenjskih uspehov, se tolažili ob težavah. Vendar leto 2017 se je odvrtelo in začenja se novo. Naprej moramo, če hočemo ali ne in vsi skupaj bomo bolje hodili, če bomo gledali naprej, kakor če se bomo nenehno ozirali nazaj.

Radostno in z optimizmom smo zakorakali v leto 2018, v katerem si želimo novosti in sprememb, ki bodo zadovoljile naša pričakovanja. Želimo, da bi bilo to leto polno lepih dogodkov in novih uspešnih začetkov, ki bodo pomagali premagati poraze na poti. Želimo obdržati vse, kar je pozitivnega, da z dragocenimi talenti, ki jih skupaj premoremo, dosežemo plemenite cilje, še naprej bogatimo znanje ter da nesebično delimo ljubezen, ki jo premoremo.

Upanje, medsebojno razumevanje, strpnost, sreča in veselje naj nas bogatijo, bogatijo pa naj tudi ljudi, s katerimi bomo imeli srečo živeti in delati. Upamo, da bodo ta leta, ki jih soustvarjamo, ostala neizbrisno zapisana v naših srcih.

Smo živa skupnost, ki se veseli uspehov vseh in nudi vsakemu oporo ob neuspehih. Čutimo drug z drugim in skupaj nam je lepo. Želimo, da bi tako ostalo tudi v bodoče. Veliko dobrega načrtujemo za prihodnje. Vedno se veselimo življenja in bogatimo ga drug drugemu! Dovolj je razlogov, da se z vedrino oziramo v prihodnost. Dovolj je razlogov, da se veselimo življenja.

Pričeli so se Vidovi večeri, kot smo simbolično poimenovali srečanja, ki jih načrtujemo vsako drugo soboto v mesecu. V soboto, 13. 1. 2017, po večerni sveti maši, pa smo se zbrali na 1. Vidovem večeru.

Naša osrednja gostja je bila ga. Mija Oter Gorenčič, soavtorica monografije Šentviško tisočletje, voditeljica večera pa ga. Anica Volkar.

Doc. dr. Mija Oter Gorenčič, je višja znanstvena svetnica, zaposlena na Umetnostnozgodovinskem inštitutu Franceta  Steleta  na SAZU v Ljubljani. Njeno raziskovalno področje je srednjeveška arhitektura in stavbna plastika, srednjeveška redovna umetnost in ikonografija. Poleg raziskovalne dejavnosti opravlja tudi pedagoško delo, in sicer je docentka na Oddelku za umetnostno zgodovino na Filozofski fakulteti Univerze v Mariboru.

Leta 2007 je doktorirala iz romanske in zgodnjegotske arhitekturne plastike na Slovenskem. Dve leti kasneje je objavila pomembno delo z naslovom  Samostanska plastika 12. in 13. stoletja v Sloveniji.

V soboto zvečer pa nam je predstavila arhitekturni razvoj naše župnijske cerkve, kaj je v nji, da se ohranja in nas bogati še danes.

Župnijska cerkev sv. Vida se ponaša z bogato ne samo cerkveno, marveč tudi stavbno zgodovino. Po ustanovitvi pražupnije v drugi polovici 10. ali v začetku 11. stoletja oz. pred letom 1016 je bila cerkev sedež pražupnije in cerkveno središče obsežnega dela nekdanje Savinjske krajine.

Prvič je cerkev omenjena v prepisu ustanovne listine za stiški samostan, ki jo je leta 1136 izdal tedanji oglejski patriarh.

Cerkev ima romansko osnovo, kar je že leta 1891 prepoznal Konrad Črnologar, ki je tudi že domneval, da je šentviška cerkev starejša od stiške. Da sta severna in južna zidova romanska, je sklepal na podlagi ozkih, polkrožno zaključenih oken na podstrešju, romanski je bil tudi zazidani polkrožni portal v južni ladijski steni in osmerokotna kamnita stebra pod pevskim korom in steber z bogato ornamentiranim kapitelom v lopi cerkve. Leta 1625 je bila ladja podaljšana, do takrat domnevno prostostoječega zvonika. Leta 1797 so bili zgrajeni prezbiterij in obe zakristiji. Leta 1820 pa je bil podprt zvonik, ki je bil močno nagnjen. Da se cerkev uvršča  med romanske, so potrdil tudi Viktor Steklasa, Jože Gregorčič in številni drugi raziskovalci. Na podlagi številnih detajlov, še posebno več kot meter dolgih kamnitih blokov v spodnjem delu severne stene, pa lahko upravičeno sklepamo, da izvirajo ladijski zidovi še iz predromanskega časa.

V 15. stoletju se omenjata dva oltarja. Janez Vajkard Valvazor leta 1422 omenja oltar Matere božje s kapelo. Leta 1458 pa se omenja tudi oltar sv. Rešnjega telesa.

Ključne prezidave, ki so cerkvi dale sedanji videz, so potekale v 17. stoletju, ko je bila cerkev barokizirana. Obsežne pozidave so bile zaključene v času župnika Gabrijela Angellusa (1625-1639), čigar nagrobnik je vzidan pod korom na severni steni. Cerkev je bila podaljšana, ladja je bila obokana in podprta z zunanjimi štirimi oporniki, postavljen je bil nov kor, pa tudi glavni oltar. Prenovljena cerkev je bila blagoslovljena 1. maja 1625, in sicer v čast sv. Vida in sv. Modesta. Ob posvetitvi so bile v oltar vložene svetinje sv. Vida, sv. Vitala in sv. Viktorine.

Ohranjen je tudi krstni kamen z letnico 1625 in župnikovim imenom.

Leta 1683 je bil izdelan oltar sv. Fabjana in Boštjana, ki je bil verjetno namenjen bratovščini sv. Fabjana in Boštjana, ki je imela svojo kapelo. Peter Pavel Pucelj v letu 1719 navaja, da se cerkve držita dve kapeli-ena je posvečena sv. Fabjanu in Boštjanu in ima svojo bratovščino in druga, prav tako bratovščinska, posvečena rožnovenski Materi božji, ki je bila verjetno identična z nekdanjo kapelo Matere božje. Kapeli sta zelo verjetno stali na mestu sedanjih zakristij.

Cerkvena ladja je tlakovana s kamnitimi ploščami iz temnega apnenca, sredi tal pa je viden pokrov grobnice, v katri počivajo duhovniki, ključarji in plemenitaši. Na fasadi nad streho nad zadnjim vhodom najdemo žal poškodovana grba iz tega časa – grb stiškega opata in grb opatije Rein, matice stiškega samostana.

Konec 18. stoletja je bila cerkev še drugič obsežneje baročno prezidana. Leta 1795 je bil zgrajen nov, še danes ohranjen prezbiterij, s čemer je bila cerkev podaljšana proti vzhodu. Prezbiterij je bil prezidan v času župnika Ignacija Sebastjana Kralja (1781-1798), kar je razvidno iz nagrobnika na zunanji strani prezbiterija. Na plošči iz temno sivega kamna na notranji južni strani prezbiterija je napis, da je ljubljanski nadškof leta 1797 posvetil cerkev s tremi oltarji. Posebna dragocenost prezbiterija je kvalitetna obhajilna miza iz 18. stoletja. Iz 18. stoletja je tudi lesena prižnica na severni steni. V letih 1796 in 1801 so bile izdelane nove klopi. Iz 18. stoletja ali iz začetka 19. stoletja so v prezbiterju tudi kvalitetno izdelane lesene intarzirne klopi in kvalitetna slika sv. Antona Padovanskega, nameščena na severni steni pod korom. Iz časa izgradnje prezbiterija sta tudi obe zakristiji in zakristijska omara. Iz obeh zakristij je dostop v nadstropni oratorij, ki je bil verjetno namenjen stiškim menihom.

S konca 18. stoletja je verjetno tudi glavni oltar v prezbiteriju, čeprav so na njem zelo opazni mlajši posegi.  V niši na sredini oltarja stoji kip zavetnika sv. Vida, ki mu angelčka na glavo polagata krono. Desno od njega stoji sv. Peter, levo pa sv. Pavel. Ob robovih oltarja pa sta Vidova starša sv. Krescencija in sv. Modest.

Tudi oba stranska oltarja sta bila po vsej verjetnosti izdelana  ob koncu 18. stoletja. Severni oltar je posvečen Materi božji. V osrednji niši stoji kip z žarki obdane kronane Marije z Jezusom na levici in žezlom v desnici. Ob straneh stojita sv. Ana in sv. Elizabeta.  Južni oltar pa je posvečen sv. Jožefu, na njegovi desni je sv. Fabjan, na levi pa sv. Boštjan.

Tudi v 19. stoletju je bilo v cerkvi opravljenih več popravil. Leta 1820 je bil utrjen zvonik. Leta 1833 je bila na severni strani prezbiterija vgrajena omarica za sveta olja. Leta 1885 je bila naslikana slika sv. Vida za veliki oltar. Iz 19. stoletja je tudi križev pot in lesen kip Pieta z Marijo, postavljen na južni steni pod korom.

Iz predavanja ga. Oter Gorenčič smo zvedeli še marsikaj o naši farni cerkvi. Z zanimanjem smo prisluhnili njenemu predavanju in si v mislih predstavljali posamezne detajle. Zagotovo bomo v prihodnje vstopali v cerkev še z večjim veseljem in z zanimanjem opazovali arhitekturo, opremo in vsakršne detajle, ki so nam jih zapustili naši predniki.

Pogosto je mišljenje mladih, da se svet, znanje, ljubezen in modrost začenja in končuje z nami. Vendar moramo vedeti, da vsak izum sedanjosti temelji na delu in izumih preteklih generacij.

V govoru evropske poslanke beremo: Neki mož, ki dela lesena kolesa za kočije, vedno pravi: “Če ne bi v preteklosti izumili kolesa, sedaj ne bi bilo avtomobila.” Zato moramo spoštovati delo svojih prednikov, saj na preteklosti stoji sedanjost.

Ne glede na to, koliko smo trenutno stari, se moramo vedno zavedati, da je to obdobje za nas sedaj najbolj dragoceno in da ga moramo kar najbolje izpolniti.

Fotografije z dogodka si lahko ogledate v GALERIJI.

Besedilo: Anica VOLKAR in Lojzka SEVER

Avtor fotografij: Edo STRAH

Deli zgodbo

Share on facebook
Share on twitter
Share on linkedin
Share on print
Share on email