Sedel je na klopi pred hišo. Jesen je gozdove na obzorju že barvala s barvami slovesa. Vsake toliko časa je v mehko nedeljsko popoldne zapihal rahel veter. Kot bi nevidna roka hotela obrisati solze, ki so brez napovedi polzele po njegovem licu. Sedel je in ob še vedno toplih sončnih žarkih mežikal proti nebu. Bilo je kot bi drsel po tanki črti med budnostjo in dremežem. Med časom, ki se je zdel kot postaja sredi življenja, med zgodbami mladosti in trpkega spoznanja neizpodbitno bližajočega se konca.
Daleč, do zadnje hiše v vasi se je slišal njegov vrisk. Vsi naj vedo, da bo danes odpeljal pred oltar najlepše dekle v vasi! Ne samo pred oltar, odpeljal jo bo na svoj dom, tja, kjer že čaka snežno bela postelja z izrezanimi stebrički in zibelka z velikim rdečim nageljnom. O ja, zibelka že čaka, čeprav bosta šele potem, ko bosta postala mož in žena, pred Bogom in ljudmi, začela trkati na vrata skrivnosti novega življenja. Vriskal je z vsem srcem, da sta črna vranca, ki sta vlekla praznično okrašeni zapravljivček, skoraj istočasno zahrzala in še bolj pospešila korak. Že od daleč je zagledal njeno hišo, pelargonije na oknih in se muzal v spominu na večere, ko ji je s fanti prihajal prepevat za lahko noč. Žuboreče vznemirjenje se je polastilo njegovih misli, ko je pomislil, da ji bo zdaj lahko pel vsak večer, ko bo počivala v njegovem objemu.
Poročni dan je minil kakor mine utrinek na nebu – zablesti in izgine v noč. Ko sta ostala sama in je tišina noči polagala v njuno naročje sanje in hrepenenje minulih mesecev, je še enkrat s tresočim glasom ponovil poročno obljubo – ti bom zvest, v sreči in nesreči, v bolezni in zdravju… V poltemi ni videl njenih žarečih oči, a je še predobro čutil topla lica, po katerih so kakor biserni potočki tekle solze ganjenosti. V mesečini je ob svojem glasu, zaslišal še njenega – te bom ljubila in spoštovala vse dni svojega življenja.
V krošnji stare lipe je obsedela vrana. Precej na trdo je pristala in suha veja pod njo se je s truščem prelomila. Vse mineva, je pomislil in pomahal s tresočo roko, kot bi hotel povabiti ptico, naj mu dela družbo. Kako sta imela rada družbo! Vsako nedeljo je skuhala kosilo, kaj kosilo, pravo pojedino za vso družino. Kako je bila lepa, ko se je v pisanem predpasniku vrtela pred štedilnikom. Še posebej takrat, ko je bila noseča in takrat, ko je v desni roki sukala kuhalnico, na levem boku pa nosila rdečeličnega malčka. Lepa… je pomislil in spet ga je odneslo v preteklost.
Nič ni rekla, le njene sinje oči so potemnele, ko je že tretjič tisti teden prišel domov pozno, prepozno; poln nekih novih idej in slepo opogumljen od zdravic, ki so šle čez rob. Nič ni rekla, ko je bedela vso noč pri bolnem sinu. Nič ni rekla, ko je izvedela, da je namesto k nedeljskemu bogoslužju, začel zahajati v vaško krčmo in da mu je naklonjenost gostilničarjeve hčere mešala razum. Ko se je vračal in ga je vest grizljala kot nadležna stenica, je namesto skesane besede, stresal pred njo očitke in nezadovoljstvo. Spomin na obljubo zvestobe ga je skelel, kakor rana posuta s soljo, a je z vsakim dnem izgubljal boj s samim seboj in skušnjavami, ki so se ovijale okrog njegove duše. Včasih je dolgo čakal zunaj. Čakal je, dokler ni popustil pritisk v možganih, dokler se ni umirila razburkana kri. Čakal, da je utihnil otroški jok in ugasnila luč v spalnici. Potem se je kakor tat odtihotapil do postelje in neslišno legel poleg nje. Videl je od dela in skrbi prepredeno lice, videl je prste prepletene z rožnim vencem.
Pri vaški cerkvi je zazvonilo. Tokrat je res dolgo dremal. Shladilo se je. Morda bi stopil noter, se vsaj ogrnil z jopico. Ni ga mrazilo le v okorele ude, tudi srce je tonilo v hladu in sencah obupa. Kaj ga je gnalo, da je zapravil vse, kar je bilo na tem svetu dragocenega? Vrana na lipi je zlovešče zaprhutala. Kakor tisti nesrečni zimski večer, ko so ga prišli iskat..
Kar umrla je …Vsi so jokali. Samo njegove oči so ostale suhe in mrke. Ustnice je stiskal v ravno črto, ki je kričala, da se to ne dogaja, da je vse samo grda, grozna nočna mora. Otroci so se ga oklepali in ga molče prosili za tolažbo, za občutek miru. Ko je zadnjič pogledal njen biserni obraz, pokrit s črno tančico, se je zlomil. Pokleknil je pred krsto in jokal z glasom ranjenca, prosil odpuščanja in usmiljenja. Stisnil je k sebi njen rožni venec, objemal otroke in v trenutku videl vso resnico svojih dejanj in njene ljubezni.
Morda bi šel vseeno na grob, čeprav se že mrači. Da bi prosil odpuščanja. In da bi molil. S tistim rožnim vencem v roki, ki je tolikokrat čakal, da bi ga molila skupaj. Skrbno je zaklenil hišo, vzel jopico in svečo in šel. Prehitevali so ga večerni rekreativni kolesarji in tekači, mimo njega so vozili avtomobili, ob gozdu se je pasel srnjak. Končno je prišel do groba. Prižgal je svečo, se zagledal v njen plamen in v odsev, ki se je narisal ob njenem imenu na spomeniku.
* * *
Zbudil se je sredi noči, ves premočen in vročičen. Potreboval je nekaj trenutkov, da je razjasnil svoje zbegane misli in razločil resnico od sanj. Žena je spala mirno, s tistim prikupnim blaženim nasmeškom. Vstal je in se sprehodil do otroške sobe. Starejši sin je še v sanjah objemal mlajšega, nad njuno posteljo je svetila drobna lučka v obliki angela varuha. Tudi najmlajša je mirno spala v svoji sobi, njeni plišasti medvedki so bili skrbno zloženi na polici. Oddahnil se je. Očitno je vse skupaj samo sanjal. Toda zakaj?
Nenadoma se je spomnil misli, ki so se že nekaj dni tihotapile v njegov čas. Rahle naveličanosti, ki se je kot sluzasta megla vlekla čez zakonsko in družinsko življenje. Drobnih, na videz nedolžnih skušnjav spogledovanja in praznih besed. Spomnil se je sanj in se zavedel, da mu je Bog dal novo priložnost. Z lahkotnim korakom je stopil v spalnico, legel v posteljo in tiho zašepetal – obljubim, da ti bom ostal zvest, v sreči in nesreči… V polsnu je rahlo odprla oči, se nasmehnila in ga pobožala po obrazu. Vse dni življenja, sta rekla v en glas. Po dolgem času sta spet zaspala objeta. Pramen srebrne mesečine pa se je še dolgo igral s kristalnimi jagodami rožnega venca na njeni nočni omarici.
Dragica ŠTEH
