KRIŽEV POT

Deveta postaja

 

Še malo in tudi te poti bo konec. Če dvignem pogled, vidim vrh tega hriba, ki žari v prelepi sončni svetlobi in če zaprem oči, v srcu vidim najčudovitejšo zarjo Tretjega dne. Oče je z menoj. Čutim Njegovo roko in slišim  Njegov glas Ti si moj ljubljeni Sin. A ta pot je res težka in kelih trpljenja je napolnjen do roba. Vsi grehi vseh rodov sveta se z vso težo nalagajo na moj križ.

 

Moj križ…

Na njem so grehi

človeške sebičnosti.

Grehi napuha in

samozadostnosti.

Grehi požrešnosti in pohlepa.

Grehi laži, hinavščine, obrekovanja in škodoželjnosti

Na njem so grehi lenobe, malodušja in naveličanosti.

Grehi sovraštva, jeze, žalitev in ljubosumja.

Grehi zlorab,

grehi prezira,

grehi obupa,

grehi iskanja

prazne tolažbe

Na mojem križu

so grehi pomanjkanja ljubezni,

sočutja, nežnosti in ponižnosti.

Težak si, moj križ. Moj zvesti sopotnik na poti odrešenja. Bolijo me tvoji grehi dragi brat; boli me zagrenjenost tvoje duše, draga sestra. Zakaj mi ne prideš pomagat? Zakaj ne dvigneš tega neznosno težkega bremena z mojih ram in mi vsaj za hip olajšaš trpljenje? Zakaj umikaš pogled, zakaj ne sprejmeš moje brezpogojne ljubezni, moje žrtve, ki je odkupnina za tvoje grehe?

Spet sem na tleh. Bojim se, da ne bom mogel več vstati. Moč greha se še bolj krepi. Težki grehi padajo name. Grehi za katere človek ne bi nikoli zmogel odpuščanja. Bog bo odpustil. Bog bo odrešil. Bog bo sprejel mojo žrtev in tudi ta sramotni padec povzdignil v dejanje zveličavne ljubezni.

Osma postaja
Serafija, Miheja in Hana so šle na pot že ob zori. Objokane obraze so zakrivale v ogrinjala in se umikale z glavnih poti, da jih ne bi kdo opazil. Prepričane so bile, da bo Pilat učenika izpustil in hotele so biti blizu, ko se bo to zgodilo. Marija, Njegova mati, jim je rekla, naj raje ostanejo doma. Jezus ima veliko sovražnikov. Veliko sovražnikov. On, ki je oznanjal ljubezen do Boga in bližnjega je kar naenkrat imel toliko sovražnikov. In to niso bili navadni zavistneži in obrekljivci. To so bili ugledni ljudje, veliki duhovniki, farizeji, bogataši. Njih je najbolj vznemirjala njegova jasna beseda in opomin, ker si kopičijo bogastvo tega sveta. On, ki je razdal vse, kar je imel in če ni imel ničesar, mu je dal Njegov Oče, ki je v nebesih.
Čedalje težje so se prebijale po ulicah, kjer so se začeli zbirati ljudje. Zla slutnja se je spreminjala v resnico. Gospoda so obsodili na smrt.
Prva ga je zagledala Hana. Zdrznila se je. Če bi ga videla v drugih okoliščinah, ga ne bi prepoznala. Bil je povsem izmučen, njegov obraz in telo so prekrivale rane. Križali ga bodo, je kriknila, Serafija jo je sunkovito potegnila stran in pokazala na skupino opitih mladeničev, ki so jih začeli opazovati. Postajale so sumljive, niso sodile v množico. Ne smemo izstopati, je zašepetala Miheja in se še tesneje zavila v ogrinjalo. Moram ga videti, še zadnjič ga moram videti, je bolj sebi kot njima ponavljala Hana in se še odločneje pognala med ljudi. Serafija in Miheja sta jo komaj dohajali. Opiti mladeniči so jim sledili. Njihove opazke so bile čedalje bolj predrzne. Žene so se izginile v množici in mladeniči so razočarano obstali nekje na robu smrtonosnega obroča, ki se je ovijal okrog prašne ceste.
Jezus je obležal na tleh in po nekaj dolgih trenutkih, prekritih z grozo človeške škodoželjnosti, je vstal in nesel križ naprej. Do Kalvarije ni bilo več daleč, a vsak njegov korak je pomenil nečloveško bolečino. Hana, Serafija in Miheja so se prerinile čisto blizu. Zdaj niso mogle več skrivati žalosti in solz. Zdaj jim ni bilo več mar, kaj si mislijo drugi. Jezus se jim je zasmilil v globino duše. Njihov jok je bil kaplja v ocean glasov, grobega kričanja, žaljivk in prostaških besed, vendar je Jezus slišal njihov glas. Dvignil je obraz in jih poiskal s pogledom. Mukama je stopil do njih, križ mu je skoraj zdrsnil z ramen, sveže rane so se krvavo zarosile. Žene so še glasneje zajokale. Njegov glas pa je bil miren in blag. Hčere jeruzalemske! Ne jokajte nad menoj, jokajte nad seboj in nad svojimi otroki.
Jeruzalem se je skrčil v eno samo celico groze. Usoda je bila neizbežna in črna kot najbolj temna noč. Izvoljeno ljudstvo je zavrnilo Odrešenika in prihodnji rodovi bodo preklinjali njih, ki niso spoznali Božjega Sina. Jezus je nadaljeval svoj križev pot.
Hana se je komaj obdržala na nogah. Serafija in Miheja sta jo podpirali in jo hoteli odpeljati stran. Ni se premaknila. Kakor v zamaknjenju je gledala proti Kalvariji in ponavljala besede Jokajte nas seboj. Skozi njene misli je stekla reka prividov prihodnosti. Videla je čas strašnih bolezni, lakote in pomanjkanja. Videla je bedo življenja brez Boga in strašne posledice človeških grehov. Njen um se je bližal blaznosti. V tistem trenutku se je Jezus obrnil še enkrat, njegov pogled je za hip ustavil čas in privide in temačno vizijo prihodnosti. Hana je začutila, kako se življenje vrača v njene žile. Globoko je zajela zrak. Misli so se zbistrile in na enkrat ji vse postalo jasno. Jezus jim naroča, kaj morajo storiti. Tako bo ja. Povedale bodo naprej. Svojim družinam, svojim otrokom. Učenik je Božji Sin. Grehe sveta je vzel nase, zato da bi vsem ljudem pokazal pot do nebeškega kraljestva. Svet je postajal vse temnejši, Hanino srce pa je sijalo v svetlobi veličastnega upanja. Ne jokajte, je rekla tiho; da je Serafija in Miheja nista niti slišali. Ne jokajte! je ponovila glasneje in odločneje. Naredile bomo, kot je naročil.

Sedma postaja

Končno! Končno so mi zaupali pomembno nalogo, končno nekaj vznemirljivega v mojem življenju! Končno se lahko pokažem, dokažem svojo moč in telesno pripravljenost. Kakšen spektakel! Koliko ljudi! Prepričan sem, da ta dogodek še dolgo ne bo šel v pozabo. Niti za drobec sočutja ne čutim do tega človeka, ki vleče sramotni križ po prašni cesti na goro križanja. Veliki duhovniki so pričali, da je kriv in Pilat je sodbo zaupal ljudstvu. Mi smo ljudstvo, jaz sem ljudstvo!
Sinoči smo se res dobro zabavali. Pijača je tekla v potokih in kar tekmovali smo, kdo si bo izmislil večje ponižanje za človeka, ki je sam sebe oklical za kralja. Pha. Kralj! Kakšen kralj neki! Dobro, če želi, pa naj bo kralj! Nagnal sem dekle, da so šle iskat trnje in iz njega izdelal krono. Ostri trni so se mi zabadali v roke. Zaklel sem in gotovo bi odnehal, če me ne bi druščina gledala pod prste in me spodbujala. Potem smo ga kronali. Kralja! Kako smo se smejali. Zakrili smo mu obraz in ga tepli. Prerokuj, kdo te je udaril. Pijača mi je stopila v glavo, še zdaj nisem pravi. A zdaj ni čas za slabost, zdaj ga moram gnati do konca njegovih moči. Ljudstvo računa name.
Prepočasen je, tako ne bomo prišli nikamor. Ljudstvo postaja nemirno, vse bolj so krvoločni, kakor sestradani volkovi prežijo na vsak njegov in moj korak. Priganjam ga in suvam, da bi se zganil, a se skoraj ne premakne več. Postajam togoten, sunem močneje. Z vso silo pade na tla, težki tramovi križa padejo nanj, rob tramu me oplazi po nogi, da nastane velika krvava rana. Zarjovem od bolečine, pljunem in ga še enkrat brcnem. Ti! Zmerljivka mi zastane med stisnjenimi zobmi. Dvignil je glavo. Obraz so mu pokrivali lasje, lepljivi od krvi in prahu. Nisem hotel, da se srečava s pogledi. Spet sem ga hotel brcniti, a noga me ni ubogala. V sencih me je začela skeleti pekoča bolečina, rana na nogi je divje skelela. Človek me pogleda. Ne morem se skriti. Ne morem ubežati. Ne morem ga suniti. Ljudje kričijo, zahtevajo, da ga poženem naprej. Jaz pa stojim in ga gledam. Iz njegovih oči sije mehka, prijazna, nenavadna svetloba. Nisem še videl takih oči. Bolečina v glavi popušča, čutim, da se moč vrača v moje noge, v moje telo. Lahko se premaknem. Nenadoma me prime za nogo. Opre se, da bi lažje vstal. Nič več me ne gleda. Oči ima zaprte. Zbira moč zato, da nadaljuje pot na Kalvarijo. Zasmili se mi. Samo človek je. Sanjač, ki je s svojo besedo privlačil množice. Vsa ta kolobocija s križanjem ni bila potrebna. A zdaj je kar je. Moral bo dalje. Do konca. A jaz ga ne bom več tepel. Ne več.
Človek se je končno pobral. Z navidezno jezo sem mu popravil tramove, morda jih bo tako lažje nesel. Spet me je pogledal s svojimi svetlimi hvaležnimi očmi in šel dalje. Šel sem s čudno lahkim korakom. Rana na nogi ni več skelela. Pogledal sem. Rane ni bilo več.

Šesta postaja

Šla sem ga poslušat. Tja k jezeru. Vsi smo šli; moj oče, moja mati in moji bratje. Kaj so slišali in doživeli oni, ne vem, nisem ostala z njimi. Vleklo me je naprej, bliže k Njemu, ki je stal v čolnu malo od obale.
Do kolen sem šla v vodo, da bi mu bila čim bližje in šla bi še naprej, če me ne bi ustavili Njegovi učenci. Bili so prijazni, človeški. On pa je bil tako drugačen. Ko je govoril, je njegov obraz obsijala neka posebna luč. Opazovala sem njegove kretnje, mirnost, milino; njegovo iskrivost in vnemo, s katero je pripovedoval o Bogu, ki ga je imenoval Oče.
Oče… Tudi jaz bi imela takega Očeta, ki bi moje ime zapisal na obe dlani. Takega Očeta, ki bi skrbno pazil, da ne pade las z moje glave. Očeta, ki bi mi varoval in me imel rad. Moj oče ni bil tak. Bil je brezbrižen in osoren. Z mojimi brati je ravnal surovo, nikoli mu ni bilo nič po volji. Mati je bila njegovo nasprotje. Bila je mila in sočutna in neskončno potrpežljiva. Vse življenje mu je stregla, ga spoštovala in mu odpuščala. Le kako je to zmogla? Večkrat sem videla, da skrivaj prebira zvitke prerokov in da sklepa roke v molitvi. Prosila sem jo, naj me nauči. Pobožala me je po laseh in mi šepetala besede očakov in prerokov, Davidove psalme in modre Sirahove izreke. Shranila sem jih v srce, kakor najbolj dragocen zaklad.
Tudi On je govoril o očakih in prerokih, o Božjem kraljestvu, ki se je približalo, o trpljenju, ki ga čaka. Kaj bi dala, da bi se lahko pridružila njegovim učencem, da bi vsak dan poslušala Njegov nauk in se naučila živeti po Božji volji. Nekoč sem se zvečer skrivaj izmuznila in šla tja, kjer so zbirali njegovi učenci. Oče je izvedel. Prepovedal mi je hoditi iz hiše in me še isti dan obljubil za ženo bogatemu judu iz Jeruzalema. Jokala sem. Nočem se poročiti. Hočem slediti Jezusu. Kdor hoče biti moj učenec, naj vsak dan vzame svoj križ in hodi za menoj.
Potem sem slišala, da ima veliko sovražnikov. Da ga hočejo ujeti in obsoditi. Gnalo jih je sovraštvo in ljubosumje do človeka, ki je oznanjal ljubezen in sočutje. Nisem si predstavljala, da je njihov načrt tako zelo krut in resničen. Eden izmed njegovih učencev mi je tistega dne prišel povedat, da je vsega konec. Obsodili so našega učenika. Na smrt. Na grozno, sramotno smrt na križu.
Oče je stal na pragu. Ni me pustil, da bi šla na ulico. Rotila sem ga in jokala. Bil je neizprosen. Rekla sem Pusti me, naj grem, potem bom storila, kar mi boš rekel. Mama mu je položila roko na ramo. Pusti jo, je nežno rekla. Ustrašila sem se zanjo, morda jo bo grobo zavrnil, ali odrinil, sem pomislila. V tistem trenutku se moralo nekaj zgoditi. Oče je zaprl oči, roki, ki ju je prej stiskal v pest, sta se razklenili. Prijel je mamino roko in mi rekel. Prav. Ne mudi se predolgo. Tekla sem, kar se je dalo.
Ko sem prišla do ceste, ki pelje na Kalvarijo, sem se zgrozila ob pogledu na podivjano množico. Težko sem se prebijala med ljudmi, ki so kričali, se krvoločno smejali in vsak Jezusov korak pospremili z žaljivimi besedami. Srce mi je bilo in komaj sem lovila dih. Skoraj padla sem na cesto, po kateri so vojaki vlekli ranjenega in povsem izmučenega Učenika. Najina pogleda sta se srečala. Kljub temu, da je bil na koncu moči, sta iz njegovih oči sijala mir in toplina. Prerinila sem se čisto do njega. Kri pomešana s potom je tekla po njegovem čelu in licih. Vzela sem prtič in mu nežno obrisala obraz. Rabuni… Vsak svoj križ… Pokimal je, vojaki so me sunkovito odrinili stran in ga še bolj surovo pognali naprej. Jaz nisem šla dalje. Stala sem povsem pri miru, dokler ni reka človeške zlobe, privoščljivosti in sovraštva povsem stekla mimo mene. Potem sem se obrnila, da bi šla domov. V rokah sem držala prtič. Z velikim spoštovanjem sem ga razgrnila in ne njem zagledala popoln obris Učenikovega obraza. Obraza brez ran. Brez sledi trpljenja. Obraz Učenika, ki je oznanjal Božjo slavo in Očetovo dobroto. Obraz brezpogojnega odpuščanja in večne ljubezni. Tekla sem domov. Oče me je čakal na pragu. Prvič v življenju me je objel. Po licu so mu tekle solze. Šepetal je Odpusti mi Veronika…

Peta postaja

Bog mojih očetov mi je priča, da nisem hotel nič slabega.
Slišal sem jih, kako so kričali in videl sem množico, ki se je kakor brezoblična gmota pomikala ob čudnem sprevodu na cesti proti Kalvariji. Pa sem privezal vola za staro cedro ob poti in šel pogledat. Celo večnost se nisem mogel prebiti čez živi zid ljudi, ki so v nerazumljivem besu suvali nesrečnika na poti, ga zmerjali, spotikali in pljuvali. Končno sem se prerinil v prvo vrsto in prerivajoča množica je s svojim tokom premikala tudi mene.
Takrat sem ga prvič pogledal. Njegovo telo je bilo pretepeno in ranjeno, izpod trnov na glavi mu je kapljala kri, obraza nisem prepoznal. Le oči… Te oči sem nekoč že videl. Moral sem jih videti. In tudi On me je moral spoznati, kajti Njegov obraz se je v delčku trenutka dvignil ravno toliko, da sva se srečala s pogledom. Nenavadna svetloba je stekla do mene in naenkrat nisem videl in slišal ničesar več. Bila sva samo jaz in Njegov pogled. V njem pa … nobenega sovraštva, obupa ali žalosti. Zdaj sem se spomnil, kje sem ga videl. Bil je nek sobotni dan, sedel je na ulici, obdan s svojimi učenci in jim govoril. Otroci so pritekli k njemu in ga prosili, naj jim pripoveduje zgodbe. Kako prijazen in dobrohoten je bil!
Ne razumem, kaj se je zgodilo… Mar ni bil priljubljen in spoštovan? Zakaj ga zdaj ženejo kot zločinca na tisti sramotni hrib? Zazdelo se mi je, da sliši moje misli in da me bo samo s pogledom dvignil s tal in prenesel nekam daleč stran.
V soju pogleda, ki je med nama ustvaril pas svetlobe, sem nenadoma videl vse svoje življenje in se zlomil kakor trstika v poletnem viharju. Moj Bog, Bog Abrahamov, Bog Izakov, Bog mojih očetov. Odpusti mi! Odpusti mi, da sem pozabil na vse, kar si mi dal! Da sem zavrgel dobroto in lepoto. Da sem se pehal za dobičkom, kradel, varal in lagal. Na enkrat so iz Njegove glave nehale teči debeli kaplje krvi, jaz pa sem se utapljal v solzah in lastnem znoju. Slap svetlobe je ugasnil, hrup ljudi je spet in še bolj močno pritisnil name.
Tedaj sta iz sprevoda na cesti pritekla do mene dva vojaka. Bila sta razgreta od vročine in togote, silno sovraštvo je puhtelo iz njunih oči in kretenj. Potegnila sta me iz množice in me odvlekla k Njemu in Njegovemu križu. V tistem hipu bi skoraj preklel trenutek, ko me je radovednost prignala s polja in do prve vrste radovednežev. Pa nisem. Odrinil sem vojaka in stopil do Njega. Ni me pogledal, le roko je položil na mojo ramo, kot da bi hotel vsaj malo počivati. Je že dobro, Rabuni, sem izdavil in odločno prijel za križ. Slišal sem samo še, kako je množica divje zatulila in potem se je ustavil čas.

Križ je bil težak, a ni mi ga bilo težko nesti.
Množica je norela in kričala, a nisem je slišal.
Kalvarija je bila daleč, a meni se je zdela preblizu.

Nesel sem križ in na trenutke morda tudi Njega. Svetloba med nama je bila vse močnejša in čeprav je hodil za menoj in imel zaprte oči, sem čutil njegov pogled. Hodila sva počasi in v moji glavi se je odvrtela vsa klavrna zgodba mojega življenja. Videl sem vse svoje zablode in grehe, čutil sem, kako je z znojem počasi odtekala iz mene moja sebičnost.

Potem se je ustavil. Trije vojaki s sulicami so kot sestradani psi planili k Njemu, da bi ga spet pognali naprej. Ustavil sem se pred njimi in jim zaprl pot. Takrat me je spet pogledal. Ni premaknil ustnic. A sem ga vendar povsem jasno in odločno slišal reči, Simon, odpuščam ti. Pojdi. Dvignil je križ in se z odločnim korakom odpravil naprej. Na obzorju je žarelo živordeče sonce. Začel sem teči. Tekel sem nazaj po poti, mimo vojakov. Dva sta se jeznorito pognala za menoj, a me nista ujela. Tekel sem mimo množice, nazaj do mesta. Moral sem v tempelj.
V mestu in templju je vladala strašljiva tišina. Pokleknil sem in se zrušil sam vase. Ne vem koliko časa sem molil in prosil Boga odpuščanja. Iz zamaknjenosti me je prebudilo močno in nenavadno grmenje. Stopil sem na prag in videl slepeče strele, ki so rezale nebo. V istem hipu se je pregrinjalo v templju pretrgalo na dvoje. Vedel sem. Zdaj je konec.
A kljub srhljivim silam narave, kljub strelam in grmenju, kljub hrupu vreščeče in prestrašene množice, ki je s hriba pridrla v zavetje mestnih zidov, kljub pretrganemu ogrinjalu, kljub rokam, ki jih je ranil Njegov križ, je bilo moje srce mirno in polno hvaležnosti. Šel sem po ulici. Počasi in z nasmehom na obrazu. Domov grem. Začel bom znova. Hvala, Rabuni.

Četrta postaja

Ne počutim se dobro. Meči starega Simeona, ki mi je pred mnogimi leti v templju obljubil trpljenje, se zabadajo v moje srce. Tega ne bom prenesla. Tega nobena mati ne more prenesti. Njegovi učenci so sinoči pritekli, prestrašeni in jezni. Povedali so mi, kaj se je zgodilo in da bodo mojemu sinu sodili. Začelo se je sem pomislila in upala, da se vse skupaj čim prej konča. Vedela sem, da bo moral pretrpeti nečloveško stisko in da se ne bo zanašal na svojo božjo moč. Čeprav vem, da jo ima – to moč, ki lahko premaga vsakršen napor; moč, da hodi po vodi in pomirja hude duhove. Moč, da obuja tiste, ki že prestopili prag smrti. In zdaj ta prag čaka njega. Bojim se tega dne, odkar se je rodil. Odkar sem ga v betlehemski votlini prvič stisnila v svoje naročje in videla v njegovih očeh odsev ljubezni Večnega. Bojim se tega dne, odkar smo morali sredi noči pospraviti svoje skromno imetje in pred Herodom bežati v Egipt. In še bolj odkar ga je Janez Krstnik krstil v Jordanu in je s svojim jasnim, prodornim glasom začel oznanjati, da se je približalo Božje kraljestvo. Bala sem se tega strašnega dne, odkar je na svatbi iz vode naredil vino in mi rekel, da njegova ura še ni prišla. Zdaj pa je tu. Ta strašna, neizbežna ura, ko se bo Njegovo delo dopolnilo.
Nisem hotela iti. Bala sem se, da ne bom prenesla pogleda na njegovo ranjeno, izmučeno telo. Da ne bom prenesla pogleda na množico; na nahujskano drhal, ki je mojega sina obsodila na sramotno smrt. Bala sem se, da bom omedlela in da bom v pohujšanje mnogih, ki se bodo obračali za menoj in govorili kaj ima zdaj o njega, od sina, bogokletnika. Pregovorila me je Marija Magdalena. Pravzaprav mi ni niti pregovarjala. Nežno mi je zavezala opanke, mi ogrnila ogrinjalo in me nežno pobožala po licu, polnem posušenih solz. Greva, je zašepetala. Učenik, ne sme biti sam. Nisva šli sami, prišle so še druge žene in nekaj učencev, ki so skrivaj upali na čudežen preobrat. Mukoma smo se prebijali čez ulice do poti, ki pelje na goro groze, na Kalvarijo. Jezus je nosil križ. Moje srce se je ustavilo. Neznosno kričanje, polno prostaških besed, zmerljivk in posmehljivih vzklikov se je z vso ihto zajedalo v zrak in v življenje, ki je zrlo smrti v oči. Magdalena me je nežno držala pod roko in nama utirala pot med vreščečimi ljudmi. Naj te vidi, je rekla dovolj naglas, da sem jo lahko slišala. Zagledala sem ga ravno v trenutku, ko je padel pod križem. Z roko sem si zakrila oči. Vojaki so ga brcali in suvali, da je mukoma vstal. Tedaj sva se srečala s pogledom. Naenkrat nisem čutila tal pod nogami, Magdalena je ostala zadaj; z nadnaravno močjo sem planila proti sinu, da ga objamem, pobožam njegov obraz, da mu povem, da verujem, ne glede na silno temo, ki se spušča nad mojo vero; da zaupam v Božjo voljo, kot me je učil. Stala sva sredi Jeruzalema, kot da sva sama. Izborila sva si nekaj svetih trenutkov bližine in zavesti, da je ta pot samo del velike poti, ki ga še čaka. Njegov pogled je segel v globino duše. Bil je blag, mil in nepopisno miren. Telo je trpelo neopisljive bolečina, duša pa je sijala v zarji tistega, kar se bo zgodilo. Verujem, moj Sin. Verujem, moj Gospod.

Tretja postaja

Tretjo postajo pripoveduje Pilat.

Slabo sem spal. Pravzaprav sploh nisem spal, bil sem v nekem nerazumljivem stanju med budnostjo in sanjami. Hkrati me je mrazilo in oblivala me je vročina. Vstajal sem in odpiral okna in slišal, da tudi ona ječi v sanjah. Moja žena je najbolj miroljubna oseba, kar jih poznam. Njena beseda me vedno razvedri in zdi se, da gre skozi življenje s korakom lahkotne gazele. Tudi njen spanec je tak. Tako rad jo gledam ko spi. Brezčasna lepota počiva v njenem nasmehu, v njenih sproščenih kretnjah. A ne to noč. To noč se je premetavala in ječala, kot da jo preganjajo temne sile. Tudi, ko se je za hip prebudila, ni bilo videti, da je prisebna. Zrla je v temo, z grozo v očeh in brezumno ponavljala stavek: Ne. Njega ne!

Naslednji dan so ga pripeljali. Veliki duhovniki, farizeji in množica ljudi. Tako enotni si niso bili še nikoli. Revni in bogati, mestni veljaki in zapuščenci z roba družbe, so privlekli pred sodni stol nekoga, ki jim je še pred dnevi ozdravljal rane, čudežno pomnožil kruh in ribe in za katerega v vsem svojem času nisem slišal nič slabega. Oni pa so ga obtoževali, da je krivoverec in da pohujšuje ljudstvo. Dobro, sem si mislil. Ta njihova vera ni moja stvar. Izprašal ga bom, da zadostim njihovim zahtevam, potem pa ga bom izpustil. Tudi zaradi nje, ki mi je rekla, Nič ne imej s tem človekom.  Danes sem v sanjah zelo trpela zaradi njega. 

In sem ga spraševal. Nelagodno mi je bilo. Pričakoval sem, da se bo zagovarjal, da bo uporabil vsaj nekaj tistih čudodelnih moči, o katerih sem slišal. Na tihem sem si želel, da bi se situacija rešila sama od sebe. Da bi pridivjala nevihta in razgnala množico. Nič se ni zgodilo. Pač. On je dostojanstveno molčal, ljudje pa so vse bolj srdito zahtevali, naj ga dam križati. Vprašal sem ga Si ti judovski kralj? Ko bi le rekel. Sem! Ko bi le udaril ob tla, ko bi podrl stebre sodne palače tako kot nekoč judovski Samson. On pa je molčal. Ali je molčal iz žalosti ali iz kljubovanja, ne vem. A me je pogrelo. Mar ni vedel, da imam oblast? Mar se je norčeval iz mene? Drhal je kričala Križaj ga! Žena me je izza zaves nemočno opazovala. Prestrašeno je odkimavala.

Ampak jaz nisem kdorkoli! Jaz ne verjamem v sanje! Jaz sem oblastnik! Jaz, Poncij Pilat, odločam! Spomnil sem se rešilne možnosti. V času njihovega praznovanja navadno izpustim kakega jetnika. To bom storil. Izpustil bom Jezusa Nazarečana. A oni so še močneje vpili, naj izpustim hudodelca Barabo. Dvignil sem roke. To je vaš kralj, vzemite ga in ga križajte! sem rekel in si umil roke. Še bolj krvoločno so kričali, Njegova kri nad nas in nad naše otroke in ga odvlekli.

Zdaj stojim na balkonu svoje razkošne palače. Žena v spalnici joka, jaz pa gledam najbolj žalostni sprevod vseh časov. Jezusu so naložili velikanski križ. Ni ga nesel, vlekel je težka bruna, vojaki pa so ga suvali in nepregledna množica ljudi se je vila za njim, kakor krvava reka človeške zlobe in privoščljivosti. Do balkona so segli njihovi škodoželjni glasovi. Zaprl sem vrata, nisem želel, da ženo vznemiri ta neznosni hrup. Naenkrat je vse utihnilo. Nesojeni kralj je padel. Vsa teža robustnega križa je padla nanj. Človeška reka je za hip obstala. Nihče mu ni pomagal vstati. Še brcali so ga in se naslajali nad njegovo bolečino, ki je presegla vse pragove človeškega. Odšel sem v palačo in tesno zaprl vrata balkona. Morda sem si res umil roke, a te krivde, ki razžira srce, mi ne more oprati nihče.

Druga postaja

Rekel mi je. Gledal me je v oči in mi rekel: Preden bo petelin zapel, me boš trikrat zatajil. Kako sem se zaklinjal, jaz, Peter, da bom vztrajal z njim, ne glede na to, kaj se bo zgodilo. A se je moj pogum stopil kakor izraelska mana ob sončnem zahodu. Mar bi se skril. A sta me radovednost in zla slutnja gnala na dvorišče sodne palače. Hotel sem vsaj od daleč videti, kaj se dogaja in upal, da ga bodo izpustili. Počakal bi ga, v prvi temačni ulici in šel z njim. Poskrbel bi zanj; res je bil zdelan, pretepen, osramočen; prisežem, da bi poskrbel. Evo! Spet prisegam! Kako sem se ustrašil, ko mi je pri ognju rekel neznanec: Mar nisi bil tudi ti s tem človekom? Res je imel zoprn naglas in oči so mu gorele v čudnem sovraštvu. Ustrašil sem se, se še bolj zavil v ogrinjalo in tajil Nisem.

Zaslišal sem glasove iz palače. Veliki duhovnik je bil strog in odločen, da Učeniku dokaže krivdo. Vprašal je: Ali si ti Kristus, Božji Sin?  Vrvenje nahujskane množice je utihnilo in tišina je bila tako gosta, da bi jo lahko rezal. Vsi so zadrževali dih. Povej jim, Učenik, povej, sem ga rotil v mislih. Povej jim, razodeni se jim v svojem veličastvu, naj pride Elija, kakor takrat na Gori in naj pokaže tvojo slavo. Naj se odprejo nebesa in naj Te Oče poviša na prestol, o katerem si govoril. Naj vidijo Tvoje kraljestvo in padejo na kolena.

Nič. Tišina. Le prasketanje ognja in šepetanje obrekljivih stark, ki so oprezale za škandalom. Ti sam si rekel!  se zasliši miren, preudaren, odločen Jezusov glas. Tedaj so ponoreli. Slišal sem zvok klofut in brezobrazen smeh, v moji glavi je divjal vihar nerazumevanja in grozne, brezupne samote. Jezus, pomiri vihar, kakor takrat na morju, ko sem lahko po vodi prišel k Tebi, stiskal sem pesti, rad bi molil, kakor me je naučil a sem komaj krotil solze besa in razočaranja.

Prepričan sem, da me je opazovala in čutila moj notranji boj. Pritihotapila se mi je za hrbet in posmehljivo zavpila, da sem skoraj padel po tleh. Tudi ti, si bil z Jezusom Galilejcem!  Oblila me je mrzla vročica. Ko bi le lahko onemel, ko bi postal neviden, ko bi vsaj lahko zbežal! Oprezal sem za izhodom, tam zadaj za vodnjakom bi se lahko izmuznil v temo in nihče me ne bi ujel. Ženska z zloveščim pogledom je še glasneje ponovila Tudi ti si bil z njim!

Ne vem, kaj praviš, sem zajecljal in se mukoma premaknil v vežo. Pretvarjal sem se, da nekoga iščem. Ena izmed dekel je tekla za menoj in surovo potegnila ogrinjalo z moje glave. Uperila je svoj prst vame: Ta je bil z Jezusom Nazarejcem.  Obstopili so me še drugi hlapci, nekdo je počil z bičem, Prisežem, sem rekel, ne poznam tega človeka. In petelin je zapel. Petelin je zapel …

Naenkrat ni bilo nič več pomembno. Lahko bi me pobili na tla. Lahko bi me odvlekli k Njemu in sodili še meni, na nek način bi mi bilo lažje. Tako pa sem ostal sam s svojo nezvestobo Njemu, ki mi je pokazal pot, mi dal življenje in mi obljubil večnost. Neznana sila mi je dala moč, da sem pretrgal človeški obroč, ki se je sklenil okrog mene in zbežal. Dolgo sem tekel, ne da bi vedel kam. Ustavil sem se daleč stran od sodne dvorane, od vrta v Getsemani, daleč stran od razjarjene množice in se bridko zjokal. Vse je vedel moj Učenik. Videl me je v srce in trpel še preden, se je res zgodilo. Preden bo petelin zapel, me boš trikrat zatajil.

Zatajil sem te moj Gospod. Oprosti. A to je bilo zadnjič, da sem storil kaj proti tvoji volji! Zdaj šele vem, kako zelo me imaš rad, da si mi kljub vsemu zaupal in mi dal pomembno nalogo. Izpolnil jo bom Učenik. Tvoja beseda in zgled bosta bogato obrodila.

Obrisal sem solze in se vrnil. Težak dan bo. Na dvorišču je bila nepregledna množica, prav tako na jeruzalemskih ulicah. Vsi kotički so bili polni radovednežev in zdelo se je, da komaj čakajo spektakel križanja. Najraje bi se obrnil je počakal, da bo vse minilo. A sem obstal. Sredi množice, ki se je prerivala v želji, po boljšem razgledu. Zagledal sem ga. Bil je pretepen, izmučen, umazan od krvi in pljunkov. Prepričan sem bil, da je povsem na koncu moči in da nikogar ne bi mogel prepoznati. A Njegov pogled je nežno drsel od človeka, do človeka. Ne bo me opazil, predaleč sem, sem pomislil in se še bolj pogreznil v množico. Kakor ognjena strela me je zadel Njegov pogled. Lahko bi bil poln obtoževanja, žalosti in razočaranja. Ne. Njegov pogled je bil pogled odpuščanja, prijateljstva, zaupanja in miru. Ti si Peter Skala in na tej skali bom sezidal svojo Cerkev. Nato je vzel križ na svoje rame in šel na pot.

Prva postaja

Močan je bil skušnjavec tisto noč. In trpljenje Oljske gore me je izmučilo še bolj kot ponižanje, ki me je čakalo. Vsa moja človeška narava je kričala – Zbeži! Skrij se! Ni ti treba trpeti! Ni ti treba … Od vseh zapuščen sem molil in potil krvavi pot, da bi človek v meni dopustil Božjemu, da pogumno, odločno, zvesto stopi na pot odrešenja. Vsaka celica telesa in duše je trpela neizmerne in neopisljive bolečine. Čutil sem sleherni greh posameznika vseh rodov sveta. Bog, moj Oče, ki me je pred kratkim iz nebes imenoval za svojega ljubljenega Sina je trdno držal kelih trpljenja pred menoj. Zato, sem te dal svetu, Ljubljeni Sin.

Potem so prišli. Bolje rečeno, prinoreli. Z meči in sulicami, napol pijani od opojnega vina in slasti, ki jo nudi lov. Nahujskana množica je lovila mene in eden izmed mojih, ki sem ga ljubil, čeprav sem vedel, kaj bo storil, me je izdal. V tistem trenutku je bolečina celo popustila. Izpolnil bom Očetovo voljo. Za vsako ceno. Resnično, za vsako ceno. Naenkrat so se stepli. Moji učenci, so mi stopili v bran, a to ni bilo več potrebno. Potreboval sem jih prej. Takrat pa so spali, utrujeni od dneva, skrbi in pričakovanj, ki sem jih sam sejal v njihova srca. Sanjali so o prvih mestih v mojem kraljestvu. O zlatih palačah in izobilju. Prebudili pa so se v kruto resničnost vrta v Getsemani, kjer je tekla kri in od koder sonjihovega Učenika, odvlekli v sodno palačo.

Zvezan. Pretepen in prebičan. Postavljen v posmeh s trnovo krono na glavi. V središču škodoželjne pozornosti sem sprejel nase vse grehe človeške nečimrnosti in častihlepja. Čutil sem, kako se name lepijo grehi zlonamernega govora, obrekovanja, laži, hinavščine in kletvic. O, kako je bolelo! Vsaka bodica z biča je prinesla nov plaz bogokletnih besed in vsak pljunek, ki je oplazil moj obraz, je bil težji od zidaka. Ta noč je bila noč potapljanja v pekel človeške zlobe. Noč, ki ji ni bilo videti konca. In vendar se je končala. Kot se na tem svetu konča vse.

Posijalo je jutro. Sončni žarki so božali svet in blagodejna jutranja rosa je blažila moje rane. Tudi krvniki so se prebudili. Še bolj krvoločni kot ponoči. Vlekli so me po stopnicah in me postavili pred Pilata. Molče so čakali njegovo sodbo, v mislih so sklepali stave in se zaklinjali, da moram umreti. Pilat se ni odločil zlahka. Čutil sem njegovo nelagodje; odveč mu je bil ves ta cirkus. Najraje bi zamahnil z roko, me pustil prebičati kakor navadnega hudodelca in potem izpustiti v sramoto rodbine in mesta. A drhal je ponorela. Iz razpenjenih grl množice, ki se je zlila v en sam enotni odmev zla, je vrela srhljiva zahteva: Križaj ga! KRIŽAJ GA!

Še je poskušal. Spraševal me je o kraljestvu. Globoko v sebi je iskal razlog, da bi se me rešil na manj škandalozen način. Nisem mu odgovarjal in to je razkačilo njegov oblastniški ponos. Množica je pritiskala, vse več jih je bilo in njihov Križaj ga! je butal v zgodovino kakor grom silne nevihte.

Pilat je klonil. Umil si je roke in me predal. Njim, ki bi morali biti moji. Na moji strani. Ki bi me morali sprejeti. Razumeti. Verovati. Njim, ki jim je Oče najprej namenil Nebeško kraljestvo. Bratje moji, kaj sem vam storil? Vas nisem tolažil v vaših stiskah? Vam nisem iz vode naredil vina na svatbi? Vas nisem nasitil, ko ste bili lačni? Mar nisem ozdravljal vaših otrok in obujal mrtvih? Bratje moji… Nekdo me je pahnil po stopnicah, drugi me je z gorjačo udaril po glavi, da so se ostri trni za vekomaj zarili v čelo. Sprejel sem nase vse grehe krivičnih obtožb, podtikanj in prevar. Stopil sem na pot vseh poti. Na prvo postajo križevega pota.

 

Dragica ŠTEH

Predstavnostna fotografija: Radio Ognjišče

Deli zgodbo

Share on facebook
Share on twitter
Share on linkedin
Share on print
Share on email