KRIŽEV POT

Sveta velika noč

Letošnji križev pot je pred nas postavil različne osebe Jezusovega križevega pota. Zanimivo je, da se lahko v marsikom prepoznamo tudi sami. V Jezusu, ki pade pod križem, tako kot mi padamo v svojih strahovih, nesmiselnih pričakovanjih, godrnjanju nad razmerami in nespoštljivih odnosih. Prepoznamo se v Pilatu, ki kljub vzvišenosti oblastnika zasluti znamenja časa in skuša pomagati Jezusu. Prepoznamo se v Veroniki in Simonu iz Cirene, vsakič ko nesebično priskočimo na pomoč in vsakič, ko se kljub drugačnim željam držimo pravil za skupno dobro. Prepoznamo se v vojaku in stotniku, v Mariji in njenem sočutju do vseh trpečih in v Jožefu iz Arimateje, ki je Jezusu izkazal zadnje dejanje dobrote, ko ga je dostojno pokopal.

Danes pa… V kom se bomo prepoznali danes? Bomo veliko novico o Jezusovem vstajenju oznanjali, kakor žene, ki so tekle h grobu in srečale Gospoda? Ali kakor nejeverni Tomaž?

Naša letošnja koronska Velika noč postavlja pred nas še drugačne izzive. Ostati doma. Oznanjati na daljavo. Pozdravljati in praznovati na daljavo. Ali pa bi morda rekli, da bomo prav zaradi aktualnih ukrepov, Veliko noč praznovali povsem od blizu. V globini srca. V samoti čudenja pred skalo, ki je odvaljena od groba. V skrivnostni prisotnosti v grobu, ki sije od Božje milosti. V blagoslovljenem vrtu čez katerega se sprehodi Vstali Zveličar.

Na daljavo si tudi voščimo a vseeno iz srca. Naj se Odrešenik dotakne vaših ran, skrbi in bolečin in jih odreši. Čisto od blizu in za vedno.

Štirinajsta postaja

Da, bil sem njegov učenec. Njegova beseda je postala smisel mojega življenja. Njegov nauk je postal moje dih, brez katerega ne morem živeti. Hodil sem za njim kakor zvesta senca, kakor vonj kadila. Vsako njegovo priliko sem skrbno shranil s svoje srce in premišljeval o tem, kar nam je govoril. Najraje je govoril o Očetu in o nebeškem kraljestvu. Takrat je njegov obraz sijal v brezčasni lepoti in vsi smo verjeli, da bomo nekoč smeli gledati Boga iz obličja v obličje. Kakor On. Govoril je tudi o trpljenju. O bridkosti, ki jo bo moral izkusiti in preživeti. O daritvi za grehe rodov in časov. Tudi takrat je njegov obraz žarel. V brezpogojni pripravljenosti izpolniti Očetovo voljo in v brezmejni ljubezni do nas in do slehernega človeka.

Njegov čas se je približal. O, kako težke in strašne so bile ure Njegovega trpljenja. Kako grozen je bil čas, ko je sam, zapuščen od vseh, trpel ponižanje, zasramovanje in na koncu še sramotno križanje. Ves čas Njegove poti na Kalvarijo sem ponavljal besede molitve, ki nas jo je naučil. Oče naš, ki si v nebesih… Oče iz nebes spremljaš svojega Sina in njegovo žrtev. Sprejmi žrtve vseh nedolžnih in po krivem obsojenih. Posvečeno bodi Tvoje ime. Posvečeno bodi ime Boga, ki je ustvaril nebo in zemljo in nam dal poroštvo večnega življenja. Pridi k nam Tvoje kraljestvo.  Oče, odpri nebo, pokaži Sinu svetlobo večnosti v zadnji uri njegovega trpljenja. Zgodi se Tvoja volja,  Da, Gospod. Tvoj Sin, Jezus Kristus ti je do konca zaupal in v sinovski predanosti hotel izpolniti tvojo voljo. Kakor v nebesih, tako na Zemlji.  Do konca vseh rodov naj bo tako. Naj sinovi in hčere Boga Očeta vdano izpolnimo Njegov načrt. Molil sem zanj in z Njim, dokler ni izpil zadnje kaplje keliha trpljenja.

Potem sem šel pogledat grob, vklesan v skalo, ki sem ga pred časom kupil. Nekaj me je gnalo, da sem kupil ta grob, čeprav ga v resnici na ljubo moja družina ni potrebovala. Nekaj me je gnalo, pa to ni bila tesnoba ali kaka zlovešča slutnja. Bil je vzgib, ki je prihajal od Boga.

Ko so se ljudje razbežali in je bilo vsega konec, sem šel k Pilatu in ga prosil, če smem sneti učenikovo truplo in ga pokopati. Tudi Pilat je hotel, da se čim prej vse konča in pozabi. Nelagodno mu je bilo in ko sem prosil za pokop, si je vidno oddahnil.

Skupaj z Nikodemom sva Jezusovo truplo zavila v čisto platno in ga položila v skalni grob. Potem sva grob zaprla s skalo in odšla. Spet me je prevzel isti občutek kot takrat, ko sem kupil grob. Tako je bilo prav. Tako se je moralo zgoditi.

Trinajsta postaja

Bilo je okrog šeste ure. Ves svet je stal, le nebo se je vrtinčilo v spopadu temnih oblakov. Sonce je dobesedno padlo za obzorje. Še nikoli ni bilo tako srhljivo temačno. Ves čas imam v sebi tesnoben občutek, da je nekaj hudo narobe. Prepričujem se, da je to moja služba in da bo zdaj zdaj vsega konec in se bom lahko vrnil domov k svoji družini.

Vso pot sem hodil bolj zadaj. Ves ta cirkus s križem in kričanjem in mučenjem človeka, ki resnici na ljubo ni storil nič tako zelo napačnega, se mi je upiral. Še dobro, da so ostali vojaki željni dokazovanja prevzeli tudi moje delo. Osredotočil sem se na krotenje množice, ustavljal sem jih, ko so se prerivali, da ne bi še poslabšali situacije. Tudi ko so ga križali, sem stal ob strani. Ko je zavpil Dopolnjeno je, sem si oddahnil in upal, da bo smrtna agonija čim prej minila.

V divjanju narave in človeških strasti, ki so zahtevale smrt tega človeka, se je svet za nekaj dolgih trenutkov povsem ustavil. Nebo je zagorelo, tla so se tresla. Ljudi je zgrabila panika. Kar naenkrat so hoteli čim prej priti domov, na varno. Tudi vojaki so postali nervozni. Marsikaj so obvladali, moči narave pač ne. Zato so hoteli čim prej zaključiti svoje opravilo. Še kosti jim bomo strli in potem gremo. Konec je, so opogumljali drug drugega. To z lomljenjem kosti je pa res višek, sem pomislil. Obsojenec na sredini je bil mrtev, nobene potrebe ni, da lomimo njegove kosti. Odrinil sem vojaka, ki se je bližal križu in dvignil sulico. Njegova mati je zaječala. S sulico sem prebodel njegovo stran in iz nje sta pritekli kri in voda.  Tudi nebo ni bilo več temačno. Svetlo in  jasno je bilo. Ali pa je bilo svetlo in jasno samo v mojem srcu?! Tesnoba je izginila. Resnično, ta človek je bil pravičen.

Njegova Mati je bila presunjena. Njen obraz je sijal v enaki svetlobi, kot sem jo čutil v svojem srcu. Sneli bomo truplo, sem rekel odločno. Tokrat sem bil prvi ob njem. Nič več se nisem skrival in ni mi bilo mar, kaj si bodo mislili ostali. Mati je čakala. Položili smo ji mrtvega sina v naročje in obstali pred svetostjo velike ljubezni, ki je ne more uničiti niti bolečina smrti.

Domov sem šel nenavadno miren. Morda sem bil priča čudežu… Morda čudež šele pride.

Dvanajsta postaja

Midva nisva veliko govorila. Ko je Učenik naročal kaj res pomembnega, je govoril Petru. Ko je govoril prilike, je govoril vsem. Jaz sem najraje sedel nekje povsem blizu in ga poslušal. Pomirjal me je njegov glas, njegova zamaknjenost me je prevzemala, tudi jaz bi želel tako govoriti, tako slaviti Očeta, tako ljubiti in tako živeti. Vsi smo vedeli, kako nas ima rad. Z veseljem in navdušenjem smo sledili njegovemu nauku. In ko je ozdravljal hrome in slepe, ni bilo nikogar med nami, ki bi dvomil. A ko se je začelo … Ko so ga prijeli v vrtu Getsemani, ko so ga odvedli pred sodni stol in obsodili … Ko so bičali in kronali s trnjevo krono, ko so mu naložili križ in ga primorali, da ga je nesel na to strašno goro, potem sta bili naša vera in zaupanje na veliki preizkušnji. Številni učenci niso zdržali pogleda na ranjeno in osramočeno telo našega Gospoda. In čeprav nas je tolikokrat opominjal, da bomo morali vztrajati tudi v trenutkih trpljenja, nismo mogli verjeti, da se naše sanje o kraljestvu lahko končajo na tako okruten način.

Priznam, tudi jaz sem hotel zbežati. A nisem mogel. V mislih sem hodil po poteh, kjer smo hodili, ko je oznanjal, bil sem na jezeru, ko je pomiril vihar; pred grobom iz katerega je k vstajenju poklical mrtvega Lazarja, bil sem na gori, kjer se je razodel v vsem svojem božjem veličanstvu. In zato nisem mogel oditi. Nisem ga hotel zapustiti in bolj ko se je bližal zadnjemu dejanju svojega človeškega življenja, bolj sem si želel, da bi se mu lahko približal, da bi mu lahko pomagal, namesto njega nesel križ, prestregel kak udarec, ublažil kako klofuto…

Dan se je prevesil v drugo polovico a meni se je zdelo, da traja celo večnost.

Učenik umira razpet na križu.

Vsaka celica njegovega telesa  trepeta in išče uteho.

Zakaj, moj Gospod?

Mar nisi še dovolj pretrpel?

Moraš res do konca izpiti ta kelih bolečine in darovanja?

Za tiste, ki te sramotijo in se naslajajo ob tvoji izmučeni podobi.

Za tiste, ki si jih ozdravil, pa so zbežali stran od tebe.

Za tiste, ki si jih poklical v svojo službo, pa se zdaj skrivajo in se bojijo za lastno življenje.

V tem trenutku me ni čisto nič strah. Stopil bom k Tebi, moj Jezus. Pod tvoj križ. Midva ne potrebujeva besed…

In vendar si jih našel.  V smrtnem boju, tik preden si izdihnil,  si našel moč, da si me pogledal; mene in svojo mater in mi rekel: Glej, tvoja mati. Razumem, kaj mi naročaš. Vse bom naredil Gospod. Ti pa, Večni, Močni in Nesmrtni, stori, kar moraš storiti. In ne pozabi na tretji dan…

 

Enajsta postaja

Že mati mi je govorila, da iz mene ne bo nikoli nič pametnega. Oče hudodelec, sin hudodelec, je ponavljala in si skrivaj brisala oči. Bolje bi bilo, če bi se ne rodil. Moja usoda je bila od prvega trenutka zapečatena. Očeta pravzaprav nisem poznal. Še dobro. To, kar mi je govorila mati, je bilo dovolj strašno in kot otrok sem velikokrat jokal, zakaj se nisem rodil kje drugje in komu drugemu, Še dobro, da so me prijatelji vzeli za svojega. V zahvalo, ker so me sprejeli in skrbeli zame, sem včasih kaj ukradel. Kako so bili ponosni name. Najprej sem kradel majhne reči, nepomembne malenkosti iz sosednjih dvorišč, pozabljeno orodje in hrano z vrtov. A želja po pohvali mojih pajdašev me je gnala, da sem postajal vse bolj predrzen. Sčasoma sem se tako izuril, da sem se lahko sredi dneva pretihotapil v stanovanja in kradel, kar mi je prišlo pod roke. Postajal sem vse bolj pohlepen. Iskal sem dragocenosti. Drobne, ročno izdelane šatulje so se vedno izkazale za pravo zakladnico. Moj plen je bil vsak dan večji in nekateri izmed moje druščine so postali ljubosumni. Neke noči sem enega izmed njih, ki me je hotel okrasti, hladnokrvno potolkel do smrti. Od takrat naprej zame ni bilo več ovir. Tudi k materi nisem več hodil. Ona bi morda edina lahko še malo potrkala na mojo vest. Tega pa nisem hotel. Postal sem tak kot moj oče in še hujši. Hudodelec in razbojnik.
Nekega dne so me rimski vojaki zalotili, ko sem se premalo previden in preveč opit skušal odtihotapiti iz krčme. S polno malho naropanega blaga. Razkrinkali so me in zaprli. V ječi sem se vedel vzorno in bil kmalu izpuščen. Zunaj me moji niso več sprejeli nazaj, češ da sem prenevaren. Izgubil sem pamet in zažgal njihovo skrivališče. Koliko jih je bilo takrat tam, nisem nikoli izvedel.
Ko so me naslednjič zaprli, mi ni bilo več mar, če še kdaj pridem na prostost. Mati je medtem umrla. Najbrž od žalosti in sramote. Število mojih prestopkov in zločinov je bilo veliko. Obsodili so me na smrt.
Danes so mene in še nekega drugega obsojenca prignali na vrh hriba, da bi naju križali. Dolgo smo nekaj čakali. Dolgočasno in brez smisla. Naj bo že enkrat konec. Potem sva ga zagledala. Nesrečnik je moral sam nesti svoj križ po strmem pobočju Kalvarije. Spremljali so ga vojaki in menda pol Jeruzalema. Ta pa je moral biti velik zločinec. Po poti je velikokrat padel, vojaki pa so ga še brcali in suvali. Čeprav mi nasilje ni tuje, mi je pogled nanj vzbujal veliko nelagodje. Končno so prispeli na vrh. Kričanje množice je bilo neznosno. Nesrečnika so na pol mrtvega položili na križ. Naju niso tako mučili. Nisva bila pomembna. Njega pa… Vsakič, ko je zamahnil s kladivom je množica podivjala od navdušenja. Preglasili so krike njegove bolečine. Upal sem, da bo čim prej konec. Žalostna podoba sredi Kalvarije. Trije obsojenci visimo vsak na svojem križu in v mukah čakamo na konec življenja. Tisti na levi ne odneha. Še kar psuje in se kljub bolečinam norčuje iz človeka, ki mu nad glavo visi napis Jezus Nazarečan judovski kralj. Tisti spodaj kričijo, naj ga pride rešit Elija. Nebo se zagrinja z oblaki. Spogledava se. Niti najmanjšega drobca obtoževanja ali sovraštva ni v njegovih očeh. Ostri trni se zajedajo v njegovo čelo, obraz je prekrit s krvavimi ranami, njegov pogled pa je nekaj najlepšega, nekaj najbolj čistega kar sem kdaj koli videl. Jezus, spomni se me, ko prideš v nebeško kraljestvo. Nebo je pretrgal grom, ljudje so pričeli histerično bežati. Smrt je blizu. Njegov obraz zažari. Obrne se k meni in mi reče Resnično ti povem. Še danes boš z menoj v raju.

Deseta postaja

Hodim ob njej in jo podpiram. Ko pade Jezus, tudi ona klecne. Ne joka, ne obtožuje, ne zgraža se in ne kliče prekletstva nad sodnike, vojake in sovražno ljudstvo. Ne vem, kdo se mi bolj smili. Učenik, ki z največjo muko nese križ ali ona, ki ga z materinsko ljubeznijo spremlja. Že sam pogled na njuno trpljenje predstavlja neznosno bolečino.

Zdaj smo prišli do vrha Kalvarije. Dan je temačen, zlovešč. Pijani ljudje se prerivajo, da bi se čim bolj približali spektaklu križanja. Križanje… Do konca sem upala, da bo Rabuni zlomil ta obroč človeške zlobe, da bo prelomil križ z močjo, kot je takrat v templju prevrnil težke stojnice in z bičem razgnal krivične trgovce. Upala sem, da bo z enim samim pogledom, takšnim, ki ga premore le On, s pogledom v najtemnejši kot srca, presunil krvnike in množico, da se bodo razbežali kakor takrat …

Do zadnje podrobnosti se spomnim najinega prvega srečanja. Bila sem izgubljena. Iskala sem svoje mesto pod soncem, svoj smisel. Moje telo ni bilo samo moje. Iskalo je ljubezen in verjela sem, da jo bom na ta način našla. Nekoč. Vsaj malo ljubezni. Zasačili so me in me z enako škodoželjnostjo kot danes Njega, vlekli pred sodišče. Sramotili so me in se mi posmehovali. Za menoj kazali s prstom in mi grozili s smrtjo. Prešuštnica.

Nekdo se je spomnil, da bi me namesto pred sodnike odpeljali k Jezusu. Da bi mu nastavili past. Da bi ga preverili ali pozna naše zakone, po katerih bi me morali kamenjati. In so me peljali k njemu. Sedel je na kamnu in razlagal pisma. Njegov glas je stekel do moje duše kakor reka čiste studenčnice. Pogledal me je, se mi nasmehnil in govoril naprej. Videl je mojo dušo prepredeno s tisočerimi skušnjavami in grehi. Videl je moje prazno življenje in žalost tistih, ki sem jih s svojimi dejanji prizadela. In vendar me je gledal s pogledom sprejemanja in veselja. S pogledom odrešilnega odpuščanja. Tedaj so začeli kričati, naštevati moje grehe in zahtevati od njega, naj me obsodi. Risal je po peščenem prahu, ki se je razsipal pod njegovimi opankami. Kdor je brez greha, naj prvi vrže kamen vanjo,  je rekel mirno, ne da bi dvignil pogled. Utihnili so. Gledali v tla. Skrivaj opazovali drug drugega. Dokler jih ni pogledal On. Vsakega posebej. Drug za drugim so se razšli. Te ni nihče obsodil, je vprašal. Odkimala sem. Tudi jaz te ne bom. Pojdi in ne greši več.

Deveta postaja

 

Še malo in tudi te poti bo konec. Če dvignem pogled, vidim vrh tega hriba, ki žari v prelepi sončni svetlobi in če zaprem oči, v srcu vidim najčudovitejšo zarjo Tretjega dne. Oče je z menoj. Čutim Njegovo roko in slišim  Njegov glas Ti si moj ljubljeni Sin. A ta pot je res težka in kelih trpljenja je napolnjen do roba. Vsi grehi vseh rodov sveta se z vso težo nalagajo na moj križ.

 

Moj križ…

Na njem so grehi

človeške sebičnosti.

Grehi napuha in

samozadostnosti.

Grehi požrešnosti in pohlepa.

Grehi laži, hinavščine, obrekovanja in škodoželjnosti

Na njem so grehi lenobe, malodušja in naveličanosti.

Grehi sovraštva, jeze, žalitev in ljubosumja.

Grehi zlorab,

grehi prezira,

grehi obupa,

grehi iskanja

prazne tolažbe

Na mojem križu

so grehi pomanjkanja ljubezni,

sočutja, nežnosti in ponižnosti.

Težak si, moj križ. Moj zvesti sopotnik na poti odrešenja. Bolijo me tvoji grehi dragi brat; boli me zagrenjenost tvoje duše, draga sestra. Zakaj mi ne prideš pomagat? Zakaj ne dvigneš tega neznosno težkega bremena z mojih ram in mi vsaj za hip olajšaš trpljenje? Zakaj umikaš pogled, zakaj ne sprejmeš moje brezpogojne ljubezni, moje žrtve, ki je odkupnina za tvoje grehe?

Spet sem na tleh. Bojim se, da ne bom mogel več vstati. Moč greha se še bolj krepi. Težki grehi padajo name. Grehi za katere človek ne bi nikoli zmogel odpuščanja. Bog bo odpustil. Bog bo odrešil. Bog bo sprejel mojo žrtev in tudi ta sramotni padec povzdignil v dejanje zveličavne ljubezni.

Osma postaja
Serafija, Miheja in Hana so šle na pot že ob zori. Objokane obraze so zakrivale v ogrinjala in se umikale z glavnih poti, da jih ne bi kdo opazil. Prepričane so bile, da bo Pilat učenika izpustil in hotele so biti blizu, ko se bo to zgodilo. Marija, Njegova mati, jim je rekla, naj raje ostanejo doma. Jezus ima veliko sovražnikov. Veliko sovražnikov. On, ki je oznanjal ljubezen do Boga in bližnjega je kar naenkrat imel toliko sovražnikov. In to niso bili navadni zavistneži in obrekljivci. To so bili ugledni ljudje, veliki duhovniki, farizeji, bogataši. Njih je najbolj vznemirjala njegova jasna beseda in opomin, ker si kopičijo bogastvo tega sveta. On, ki je razdal vse, kar je imel in če ni imel ničesar, mu je dal Njegov Oče, ki je v nebesih.
Čedalje težje so se prebijale po ulicah, kjer so se začeli zbirati ljudje. Zla slutnja se je spreminjala v resnico. Gospoda so obsodili na smrt.
Prva ga je zagledala Hana. Zdrznila se je. Če bi ga videla v drugih okoliščinah, ga ne bi prepoznala. Bil je povsem izmučen, njegov obraz in telo so prekrivale rane. Križali ga bodo, je kriknila, Serafija jo je sunkovito potegnila stran in pokazala na skupino opitih mladeničev, ki so jih začeli opazovati. Postajale so sumljive, niso sodile v množico. Ne smemo izstopati, je zašepetala Miheja in se še tesneje zavila v ogrinjalo. Moram ga videti, še zadnjič ga moram videti, je bolj sebi kot njima ponavljala Hana in se še odločneje pognala med ljudi. Serafija in Miheja sta jo komaj dohajali. Opiti mladeniči so jim sledili. Njihove opazke so bile čedalje bolj predrzne. Žene so se izginile v množici in mladeniči so razočarano obstali nekje na robu smrtonosnega obroča, ki se je ovijal okrog prašne ceste.
Jezus je obležal na tleh in po nekaj dolgih trenutkih, prekritih z grozo človeške škodoželjnosti, je vstal in nesel križ naprej. Do Kalvarije ni bilo več daleč, a vsak njegov korak je pomenil nečloveško bolečino. Hana, Serafija in Miheja so se prerinile čisto blizu. Zdaj niso mogle več skrivati žalosti in solz. Zdaj jim ni bilo več mar, kaj si mislijo drugi. Jezus se jim je zasmilil v globino duše. Njihov jok je bil kaplja v ocean glasov, grobega kričanja, žaljivk in prostaških besed, vendar je Jezus slišal njihov glas. Dvignil je obraz in jih poiskal s pogledom. Mukama je stopil do njih, križ mu je skoraj zdrsnil z ramen, sveže rane so se krvavo zarosile. Žene so še glasneje zajokale. Njegov glas pa je bil miren in blag. Hčere jeruzalemske! Ne jokajte nad menoj, jokajte nad seboj in nad svojimi otroki.
Jeruzalem se je skrčil v eno samo celico groze. Usoda je bila neizbežna in črna kot najbolj temna noč. Izvoljeno ljudstvo je zavrnilo Odrešenika in prihodnji rodovi bodo preklinjali njih, ki niso spoznali Božjega Sina. Jezus je nadaljeval svoj križev pot.
Hana se je komaj obdržala na nogah. Serafija in Miheja sta jo podpirali in jo hoteli odpeljati stran. Ni se premaknila. Kakor v zamaknjenju je gledala proti Kalvariji in ponavljala besede Jokajte nas seboj. Skozi njene misli je stekla reka prividov prihodnosti. Videla je čas strašnih bolezni, lakote in pomanjkanja. Videla je bedo življenja brez Boga in strašne posledice človeških grehov. Njen um se je bližal blaznosti. V tistem trenutku se je Jezus obrnil še enkrat, njegov pogled je za hip ustavil čas in privide in temačno vizijo prihodnosti. Hana je začutila, kako se življenje vrača v njene žile. Globoko je zajela zrak. Misli so se zbistrile in na enkrat ji vse postalo jasno. Jezus jim naroča, kaj morajo storiti. Tako bo ja. Povedale bodo naprej. Svojim družinam, svojim otrokom. Učenik je Božji Sin. Grehe sveta je vzel nase, zato da bi vsem ljudem pokazal pot do nebeškega kraljestva. Svet je postajal vse temnejši, Hanino srce pa je sijalo v svetlobi veličastnega upanja. Ne jokajte, je rekla tiho; da je Serafija in Miheja nista niti slišali. Ne jokajte! je ponovila glasneje in odločneje. Naredile bomo, kot je naročil.

Sedma postaja

Končno! Končno so mi zaupali pomembno nalogo, končno nekaj vznemirljivega v mojem življenju! Končno se lahko pokažem, dokažem svojo moč in telesno pripravljenost. Kakšen spektakel! Koliko ljudi! Prepričan sem, da ta dogodek še dolgo ne bo šel v pozabo. Niti za drobec sočutja ne čutim do tega človeka, ki vleče sramotni križ po prašni cesti na goro križanja. Veliki duhovniki so pričali, da je kriv in Pilat je sodbo zaupal ljudstvu. Mi smo ljudstvo, jaz sem ljudstvo!
Sinoči smo se res dobro zabavali. Pijača je tekla v potokih in kar tekmovali smo, kdo si bo izmislil večje ponižanje za človeka, ki je sam sebe oklical za kralja. Pha. Kralj! Kakšen kralj neki! Dobro, če želi, pa naj bo kralj! Nagnal sem dekle, da so šle iskat trnje in iz njega izdelal krono. Ostri trni so se mi zabadali v roke. Zaklel sem in gotovo bi odnehal, če me ne bi druščina gledala pod prste in me spodbujala. Potem smo ga kronali. Kralja! Kako smo se smejali. Zakrili smo mu obraz in ga tepli. Prerokuj, kdo te je udaril. Pijača mi je stopila v glavo, še zdaj nisem pravi. A zdaj ni čas za slabost, zdaj ga moram gnati do konca njegovih moči. Ljudstvo računa name.
Prepočasen je, tako ne bomo prišli nikamor. Ljudstvo postaja nemirno, vse bolj so krvoločni, kakor sestradani volkovi prežijo na vsak njegov in moj korak. Priganjam ga in suvam, da bi se zganil, a se skoraj ne premakne več. Postajam togoten, sunem močneje. Z vso silo pade na tla, težki tramovi križa padejo nanj, rob tramu me oplazi po nogi, da nastane velika krvava rana. Zarjovem od bolečine, pljunem in ga še enkrat brcnem. Ti! Zmerljivka mi zastane med stisnjenimi zobmi. Dvignil je glavo. Obraz so mu pokrivali lasje, lepljivi od krvi in prahu. Nisem hotel, da se srečava s pogledi. Spet sem ga hotel brcniti, a noga me ni ubogala. V sencih me je začela skeleti pekoča bolečina, rana na nogi je divje skelela. Človek me pogleda. Ne morem se skriti. Ne morem ubežati. Ne morem ga suniti. Ljudje kričijo, zahtevajo, da ga poženem naprej. Jaz pa stojim in ga gledam. Iz njegovih oči sije mehka, prijazna, nenavadna svetloba. Nisem še videl takih oči. Bolečina v glavi popušča, čutim, da se moč vrača v moje noge, v moje telo. Lahko se premaknem. Nenadoma me prime za nogo. Opre se, da bi lažje vstal. Nič več me ne gleda. Oči ima zaprte. Zbira moč zato, da nadaljuje pot na Kalvarijo. Zasmili se mi. Samo človek je. Sanjač, ki je s svojo besedo privlačil množice. Vsa ta kolobocija s križanjem ni bila potrebna. A zdaj je kar je. Moral bo dalje. Do konca. A jaz ga ne bom več tepel. Ne več.
Človek se je končno pobral. Z navidezno jezo sem mu popravil tramove, morda jih bo tako lažje nesel. Spet me je pogledal s svojimi svetlimi hvaležnimi očmi in šel dalje. Šel sem s čudno lahkim korakom. Rana na nogi ni več skelela. Pogledal sem. Rane ni bilo več.

Šesta postaja

Šla sem ga poslušat. Tja k jezeru. Vsi smo šli; moj oče, moja mati in moji bratje. Kaj so slišali in doživeli oni, ne vem, nisem ostala z njimi. Vleklo me je naprej, bliže k Njemu, ki je stal v čolnu malo od obale.
Do kolen sem šla v vodo, da bi mu bila čim bližje in šla bi še naprej, če me ne bi ustavili Njegovi učenci. Bili so prijazni, človeški. On pa je bil tako drugačen. Ko je govoril, je njegov obraz obsijala neka posebna luč. Opazovala sem njegove kretnje, mirnost, milino; njegovo iskrivost in vnemo, s katero je pripovedoval o Bogu, ki ga je imenoval Oče.
Oče… Tudi jaz bi imela takega Očeta, ki bi moje ime zapisal na obe dlani. Takega Očeta, ki bi skrbno pazil, da ne pade las z moje glave. Očeta, ki bi mi varoval in me imel rad. Moj oče ni bil tak. Bil je brezbrižen in osoren. Z mojimi brati je ravnal surovo, nikoli mu ni bilo nič po volji. Mati je bila njegovo nasprotje. Bila je mila in sočutna in neskončno potrpežljiva. Vse življenje mu je stregla, ga spoštovala in mu odpuščala. Le kako je to zmogla? Večkrat sem videla, da skrivaj prebira zvitke prerokov in da sklepa roke v molitvi. Prosila sem jo, naj me nauči. Pobožala me je po laseh in mi šepetala besede očakov in prerokov, Davidove psalme in modre Sirahove izreke. Shranila sem jih v srce, kakor najbolj dragocen zaklad.
Tudi On je govoril o očakih in prerokih, o Božjem kraljestvu, ki se je približalo, o trpljenju, ki ga čaka. Kaj bi dala, da bi se lahko pridružila njegovim učencem, da bi vsak dan poslušala Njegov nauk in se naučila živeti po Božji volji. Nekoč sem se zvečer skrivaj izmuznila in šla tja, kjer so zbirali njegovi učenci. Oče je izvedel. Prepovedal mi je hoditi iz hiše in me še isti dan obljubil za ženo bogatemu judu iz Jeruzalema. Jokala sem. Nočem se poročiti. Hočem slediti Jezusu. Kdor hoče biti moj učenec, naj vsak dan vzame svoj križ in hodi za menoj.
Potem sem slišala, da ima veliko sovražnikov. Da ga hočejo ujeti in obsoditi. Gnalo jih je sovraštvo in ljubosumje do človeka, ki je oznanjal ljubezen in sočutje. Nisem si predstavljala, da je njihov načrt tako zelo krut in resničen. Eden izmed njegovih učencev mi je tistega dne prišel povedat, da je vsega konec. Obsodili so našega učenika. Na smrt. Na grozno, sramotno smrt na križu.
Oče je stal na pragu. Ni me pustil, da bi šla na ulico. Rotila sem ga in jokala. Bil je neizprosen. Rekla sem Pusti me, naj grem, potem bom storila, kar mi boš rekel. Mama mu je položila roko na ramo. Pusti jo, je nežno rekla. Ustrašila sem se zanjo, morda jo bo grobo zavrnil, ali odrinil, sem pomislila. V tistem trenutku se moralo nekaj zgoditi. Oče je zaprl oči, roki, ki ju je prej stiskal v pest, sta se razklenili. Prijel je mamino roko in mi rekel. Prav. Ne mudi se predolgo. Tekla sem, kar se je dalo.
Ko sem prišla do ceste, ki pelje na Kalvarijo, sem se zgrozila ob pogledu na podivjano množico. Težko sem se prebijala med ljudmi, ki so kričali, se krvoločno smejali in vsak Jezusov korak pospremili z žaljivimi besedami. Srce mi je bilo in komaj sem lovila dih. Skoraj padla sem na cesto, po kateri so vojaki vlekli ranjenega in povsem izmučenega Učenika. Najina pogleda sta se srečala. Kljub temu, da je bil na koncu moči, sta iz njegovih oči sijala mir in toplina. Prerinila sem se čisto do njega. Kri pomešana s potom je tekla po njegovem čelu in licih. Vzela sem prtič in mu nežno obrisala obraz. Rabuni… Vsak svoj križ… Pokimal je, vojaki so me sunkovito odrinili stran in ga še bolj surovo pognali naprej. Jaz nisem šla dalje. Stala sem povsem pri miru, dokler ni reka človeške zlobe, privoščljivosti in sovraštva povsem stekla mimo mene. Potem sem se obrnila, da bi šla domov. V rokah sem držala prtič. Z velikim spoštovanjem sem ga razgrnila in ne njem zagledala popoln obris Učenikovega obraza. Obraza brez ran. Brez sledi trpljenja. Obraz Učenika, ki je oznanjal Božjo slavo in Očetovo dobroto. Obraz brezpogojnega odpuščanja in večne ljubezni. Tekla sem domov. Oče me je čakal na pragu. Prvič v življenju me je objel. Po licu so mu tekle solze. Šepetal je Odpusti mi Veronika…

Peta postaja

Bog mojih očetov mi je priča, da nisem hotel nič slabega.
Slišal sem jih, kako so kričali in videl sem množico, ki se je kakor brezoblična gmota pomikala ob čudnem sprevodu na cesti proti Kalvariji. Pa sem privezal vola za staro cedro ob poti in šel pogledat. Celo večnost se nisem mogel prebiti čez živi zid ljudi, ki so v nerazumljivem besu suvali nesrečnika na poti, ga zmerjali, spotikali in pljuvali. Končno sem se prerinil v prvo vrsto in prerivajoča množica je s svojim tokom premikala tudi mene.
Takrat sem ga prvič pogledal. Njegovo telo je bilo pretepeno in ranjeno, izpod trnov na glavi mu je kapljala kri, obraza nisem prepoznal. Le oči… Te oči sem nekoč že videl. Moral sem jih videti. In tudi On me je moral spoznati, kajti Njegov obraz se je v delčku trenutka dvignil ravno toliko, da sva se srečala s pogledom. Nenavadna svetloba je stekla do mene in naenkrat nisem videl in slišal ničesar več. Bila sva samo jaz in Njegov pogled. V njem pa … nobenega sovraštva, obupa ali žalosti. Zdaj sem se spomnil, kje sem ga videl. Bil je nek sobotni dan, sedel je na ulici, obdan s svojimi učenci in jim govoril. Otroci so pritekli k njemu in ga prosili, naj jim pripoveduje zgodbe. Kako prijazen in dobrohoten je bil!
Ne razumem, kaj se je zgodilo… Mar ni bil priljubljen in spoštovan? Zakaj ga zdaj ženejo kot zločinca na tisti sramotni hrib? Zazdelo se mi je, da sliši moje misli in da me bo samo s pogledom dvignil s tal in prenesel nekam daleč stran.
V soju pogleda, ki je med nama ustvaril pas svetlobe, sem nenadoma videl vse svoje življenje in se zlomil kakor trstika v poletnem viharju. Moj Bog, Bog Abrahamov, Bog Izakov, Bog mojih očetov. Odpusti mi! Odpusti mi, da sem pozabil na vse, kar si mi dal! Da sem zavrgel dobroto in lepoto. Da sem se pehal za dobičkom, kradel, varal in lagal. Na enkrat so iz Njegove glave nehale teči debeli kaplje krvi, jaz pa sem se utapljal v solzah in lastnem znoju. Slap svetlobe je ugasnil, hrup ljudi je spet in še bolj močno pritisnil name.
Tedaj sta iz sprevoda na cesti pritekla do mene dva vojaka. Bila sta razgreta od vročine in togote, silno sovraštvo je puhtelo iz njunih oči in kretenj. Potegnila sta me iz množice in me odvlekla k Njemu in Njegovemu križu. V tistem hipu bi skoraj preklel trenutek, ko me je radovednost prignala s polja in do prve vrste radovednežev. Pa nisem. Odrinil sem vojaka in stopil do Njega. Ni me pogledal, le roko je položil na mojo ramo, kot da bi hotel vsaj malo počivati. Je že dobro, Rabuni, sem izdavil in odločno prijel za križ. Slišal sem samo še, kako je množica divje zatulila in potem se je ustavil čas.

Križ je bil težak, a ni mi ga bilo težko nesti.
Množica je norela in kričala, a nisem je slišal.
Kalvarija je bila daleč, a meni se je zdela preblizu.

Nesel sem križ in na trenutke morda tudi Njega. Svetloba med nama je bila vse močnejša in čeprav je hodil za menoj in imel zaprte oči, sem čutil njegov pogled. Hodila sva počasi in v moji glavi se je odvrtela vsa klavrna zgodba mojega življenja. Videl sem vse svoje zablode in grehe, čutil sem, kako je z znojem počasi odtekala iz mene moja sebičnost.

Potem se je ustavil. Trije vojaki s sulicami so kot sestradani psi planili k Njemu, da bi ga spet pognali naprej. Ustavil sem se pred njimi in jim zaprl pot. Takrat me je spet pogledal. Ni premaknil ustnic. A sem ga vendar povsem jasno in odločno slišal reči, Simon, odpuščam ti. Pojdi. Dvignil je križ in se z odločnim korakom odpravil naprej. Na obzorju je žarelo živordeče sonce. Začel sem teči. Tekel sem nazaj po poti, mimo vojakov. Dva sta se jeznorito pognala za menoj, a me nista ujela. Tekel sem mimo množice, nazaj do mesta. Moral sem v tempelj.
V mestu in templju je vladala strašljiva tišina. Pokleknil sem in se zrušil sam vase. Ne vem koliko časa sem molil in prosil Boga odpuščanja. Iz zamaknjenosti me je prebudilo močno in nenavadno grmenje. Stopil sem na prag in videl slepeče strele, ki so rezale nebo. V istem hipu se je pregrinjalo v templju pretrgalo na dvoje. Vedel sem. Zdaj je konec.
A kljub srhljivim silam narave, kljub strelam in grmenju, kljub hrupu vreščeče in prestrašene množice, ki je s hriba pridrla v zavetje mestnih zidov, kljub pretrganemu ogrinjalu, kljub rokam, ki jih je ranil Njegov križ, je bilo moje srce mirno in polno hvaležnosti. Šel sem po ulici. Počasi in z nasmehom na obrazu. Domov grem. Začel bom znova. Hvala, Rabuni.

Četrta postaja

Ne počutim se dobro. Meči starega Simeona, ki mi je pred mnogimi leti v templju obljubil trpljenje, se zabadajo v moje srce. Tega ne bom prenesla. Tega nobena mati ne more prenesti. Njegovi učenci so sinoči pritekli, prestrašeni in jezni. Povedali so mi, kaj se je zgodilo in da bodo mojemu sinu sodili. Začelo se je sem pomislila in upala, da se vse skupaj čim prej konča. Vedela sem, da bo moral pretrpeti nečloveško stisko in da se ne bo zanašal na svojo božjo moč. Čeprav vem, da jo ima – to moč, ki lahko premaga vsakršen napor; moč, da hodi po vodi in pomirja hude duhove. Moč, da obuja tiste, ki že prestopili prag smrti. In zdaj ta prag čaka njega. Bojim se tega dne, odkar se je rodil. Odkar sem ga v betlehemski votlini prvič stisnila v svoje naročje in videla v njegovih očeh odsev ljubezni Večnega. Bojim se tega dne, odkar smo morali sredi noči pospraviti svoje skromno imetje in pred Herodom bežati v Egipt. In še bolj odkar ga je Janez Krstnik krstil v Jordanu in je s svojim jasnim, prodornim glasom začel oznanjati, da se je približalo Božje kraljestvo. Bala sem se tega strašnega dne, odkar je na svatbi iz vode naredil vino in mi rekel, da njegova ura še ni prišla. Zdaj pa je tu. Ta strašna, neizbežna ura, ko se bo Njegovo delo dopolnilo.
Nisem hotela iti. Bala sem se, da ne bom prenesla pogleda na njegovo ranjeno, izmučeno telo. Da ne bom prenesla pogleda na množico; na nahujskano drhal, ki je mojega sina obsodila na sramotno smrt. Bala sem se, da bom omedlela in da bom v pohujšanje mnogih, ki se bodo obračali za menoj in govorili kaj ima zdaj o njega, od sina, bogokletnika. Pregovorila me je Marija Magdalena. Pravzaprav mi ni niti pregovarjala. Nežno mi je zavezala opanke, mi ogrnila ogrinjalo in me nežno pobožala po licu, polnem posušenih solz. Greva, je zašepetala. Učenik, ne sme biti sam. Nisva šli sami, prišle so še druge žene in nekaj učencev, ki so skrivaj upali na čudežen preobrat. Mukoma smo se prebijali čez ulice do poti, ki pelje na goro groze, na Kalvarijo. Jezus je nosil križ. Moje srce se je ustavilo. Neznosno kričanje, polno prostaških besed, zmerljivk in posmehljivih vzklikov se je z vso ihto zajedalo v zrak in v življenje, ki je zrlo smrti v oči. Magdalena me je nežno držala pod roko in nama utirala pot med vreščečimi ljudmi. Naj te vidi, je rekla dovolj naglas, da sem jo lahko slišala. Zagledala sem ga ravno v trenutku, ko je padel pod križem. Z roko sem si zakrila oči. Vojaki so ga brcali in suvali, da je mukoma vstal. Tedaj sva se srečala s pogledom. Naenkrat nisem čutila tal pod nogami, Magdalena je ostala zadaj; z nadnaravno močjo sem planila proti sinu, da ga objamem, pobožam njegov obraz, da mu povem, da verujem, ne glede na silno temo, ki se spušča nad mojo vero; da zaupam v Božjo voljo, kot me je učil. Stala sva sredi Jeruzalema, kot da sva sama. Izborila sva si nekaj svetih trenutkov bližine in zavesti, da je ta pot samo del velike poti, ki ga še čaka. Njegov pogled je segel v globino duše. Bil je blag, mil in nepopisno miren. Telo je trpelo neopisljive bolečina, duša pa je sijala v zarji tistega, kar se bo zgodilo. Verujem, moj Sin. Verujem, moj Gospod.

Tretja postaja

Tretjo postajo pripoveduje Pilat.

Slabo sem spal. Pravzaprav sploh nisem spal, bil sem v nekem nerazumljivem stanju med budnostjo in sanjami. Hkrati me je mrazilo in oblivala me je vročina. Vstajal sem in odpiral okna in slišal, da tudi ona ječi v sanjah. Moja žena je najbolj miroljubna oseba, kar jih poznam. Njena beseda me vedno razvedri in zdi se, da gre skozi življenje s korakom lahkotne gazele. Tudi njen spanec je tak. Tako rad jo gledam ko spi. Brezčasna lepota počiva v njenem nasmehu, v njenih sproščenih kretnjah. A ne to noč. To noč se je premetavala in ječala, kot da jo preganjajo temne sile. Tudi, ko se je za hip prebudila, ni bilo videti, da je prisebna. Zrla je v temo, z grozo v očeh in brezumno ponavljala stavek: Ne. Njega ne!

Naslednji dan so ga pripeljali. Veliki duhovniki, farizeji in množica ljudi. Tako enotni si niso bili še nikoli. Revni in bogati, mestni veljaki in zapuščenci z roba družbe, so privlekli pred sodni stol nekoga, ki jim je še pred dnevi ozdravljal rane, čudežno pomnožil kruh in ribe in za katerega v vsem svojem času nisem slišal nič slabega. Oni pa so ga obtoževali, da je krivoverec in da pohujšuje ljudstvo. Dobro, sem si mislil. Ta njihova vera ni moja stvar. Izprašal ga bom, da zadostim njihovim zahtevam, potem pa ga bom izpustil. Tudi zaradi nje, ki mi je rekla, Nič ne imej s tem človekom.  Danes sem v sanjah zelo trpela zaradi njega. 

In sem ga spraševal. Nelagodno mi je bilo. Pričakoval sem, da se bo zagovarjal, da bo uporabil vsaj nekaj tistih čudodelnih moči, o katerih sem slišal. Na tihem sem si želel, da bi se situacija rešila sama od sebe. Da bi pridivjala nevihta in razgnala množico. Nič se ni zgodilo. Pač. On je dostojanstveno molčal, ljudje pa so vse bolj srdito zahtevali, naj ga dam križati. Vprašal sem ga Si ti judovski kralj? Ko bi le rekel. Sem! Ko bi le udaril ob tla, ko bi podrl stebre sodne palače tako kot nekoč judovski Samson. On pa je molčal. Ali je molčal iz žalosti ali iz kljubovanja, ne vem. A me je pogrelo. Mar ni vedel, da imam oblast? Mar se je norčeval iz mene? Drhal je kričala Križaj ga! Žena me je izza zaves nemočno opazovala. Prestrašeno je odkimavala.

Ampak jaz nisem kdorkoli! Jaz ne verjamem v sanje! Jaz sem oblastnik! Jaz, Poncij Pilat, odločam! Spomnil sem se rešilne možnosti. V času njihovega praznovanja navadno izpustim kakega jetnika. To bom storil. Izpustil bom Jezusa Nazarečana. A oni so še močneje vpili, naj izpustim hudodelca Barabo. Dvignil sem roke. To je vaš kralj, vzemite ga in ga križajte! sem rekel in si umil roke. Še bolj krvoločno so kričali, Njegova kri nad nas in nad naše otroke in ga odvlekli.

Zdaj stojim na balkonu svoje razkošne palače. Žena v spalnici joka, jaz pa gledam najbolj žalostni sprevod vseh časov. Jezusu so naložili velikanski križ. Ni ga nesel, vlekel je težka bruna, vojaki pa so ga suvali in nepregledna množica ljudi se je vila za njim, kakor krvava reka človeške zlobe in privoščljivosti. Do balkona so segli njihovi škodoželjni glasovi. Zaprl sem vrata, nisem želel, da ženo vznemiri ta neznosni hrup. Naenkrat je vse utihnilo. Nesojeni kralj je padel. Vsa teža robustnega križa je padla nanj. Človeška reka je za hip obstala. Nihče mu ni pomagal vstati. Še brcali so ga in se naslajali nad njegovo bolečino, ki je presegla vse pragove človeškega. Odšel sem v palačo in tesno zaprl vrata balkona. Morda sem si res umil roke, a te krivde, ki razžira srce, mi ne more oprati nihče.

Druga postaja

Rekel mi je. Gledal me je v oči in mi rekel: Preden bo petelin zapel, me boš trikrat zatajil. Kako sem se zaklinjal, jaz, Peter, da bom vztrajal z njim, ne glede na to, kaj se bo zgodilo. A se je moj pogum stopil kakor izraelska mana ob sončnem zahodu. Mar bi se skril. A sta me radovednost in zla slutnja gnala na dvorišče sodne palače. Hotel sem vsaj od daleč videti, kaj se dogaja in upal, da ga bodo izpustili. Počakal bi ga, v prvi temačni ulici in šel z njim. Poskrbel bi zanj; res je bil zdelan, pretepen, osramočen; prisežem, da bi poskrbel. Evo! Spet prisegam! Kako sem se ustrašil, ko mi je pri ognju rekel neznanec: Mar nisi bil tudi ti s tem človekom? Res je imel zoprn naglas in oči so mu gorele v čudnem sovraštvu. Ustrašil sem se, se še bolj zavil v ogrinjalo in tajil Nisem.

Zaslišal sem glasove iz palače. Veliki duhovnik je bil strog in odločen, da Učeniku dokaže krivdo. Vprašal je: Ali si ti Kristus, Božji Sin?  Vrvenje nahujskane množice je utihnilo in tišina je bila tako gosta, da bi jo lahko rezal. Vsi so zadrževali dih. Povej jim, Učenik, povej, sem ga rotil v mislih. Povej jim, razodeni se jim v svojem veličastvu, naj pride Elija, kakor takrat na Gori in naj pokaže tvojo slavo. Naj se odprejo nebesa in naj Te Oče poviša na prestol, o katerem si govoril. Naj vidijo Tvoje kraljestvo in padejo na kolena.

Nič. Tišina. Le prasketanje ognja in šepetanje obrekljivih stark, ki so oprezale za škandalom. Ti sam si rekel!  se zasliši miren, preudaren, odločen Jezusov glas. Tedaj so ponoreli. Slišal sem zvok klofut in brezobrazen smeh, v moji glavi je divjal vihar nerazumevanja in grozne, brezupne samote. Jezus, pomiri vihar, kakor takrat na morju, ko sem lahko po vodi prišel k Tebi, stiskal sem pesti, rad bi molil, kakor me je naučil a sem komaj krotil solze besa in razočaranja.

Prepričan sem, da me je opazovala in čutila moj notranji boj. Pritihotapila se mi je za hrbet in posmehljivo zavpila, da sem skoraj padel po tleh. Tudi ti, si bil z Jezusom Galilejcem!  Oblila me je mrzla vročica. Ko bi le lahko onemel, ko bi postal neviden, ko bi vsaj lahko zbežal! Oprezal sem za izhodom, tam zadaj za vodnjakom bi se lahko izmuznil v temo in nihče me ne bi ujel. Ženska z zloveščim pogledom je še glasneje ponovila Tudi ti si bil z njim!

Ne vem, kaj praviš, sem zajecljal in se mukoma premaknil v vežo. Pretvarjal sem se, da nekoga iščem. Ena izmed dekel je tekla za menoj in surovo potegnila ogrinjalo z moje glave. Uperila je svoj prst vame: Ta je bil z Jezusom Nazarejcem.  Obstopili so me še drugi hlapci, nekdo je počil z bičem, Prisežem, sem rekel, ne poznam tega človeka. In petelin je zapel. Petelin je zapel …

Naenkrat ni bilo nič več pomembno. Lahko bi me pobili na tla. Lahko bi me odvlekli k Njemu in sodili še meni, na nek način bi mi bilo lažje. Tako pa sem ostal sam s svojo nezvestobo Njemu, ki mi je pokazal pot, mi dal življenje in mi obljubil večnost. Neznana sila mi je dala moč, da sem pretrgal človeški obroč, ki se je sklenil okrog mene in zbežal. Dolgo sem tekel, ne da bi vedel kam. Ustavil sem se daleč stran od sodne dvorane, od vrta v Getsemani, daleč stran od razjarjene množice in se bridko zjokal. Vse je vedel moj Učenik. Videl me je v srce in trpel še preden, se je res zgodilo. Preden bo petelin zapel, me boš trikrat zatajil.

Zatajil sem te moj Gospod. Oprosti. A to je bilo zadnjič, da sem storil kaj proti tvoji volji! Zdaj šele vem, kako zelo me imaš rad, da si mi kljub vsemu zaupal in mi dal pomembno nalogo. Izpolnil jo bom Učenik. Tvoja beseda in zgled bosta bogato obrodila.

Obrisal sem solze in se vrnil. Težak dan bo. Na dvorišču je bila nepregledna množica, prav tako na jeruzalemskih ulicah. Vsi kotički so bili polni radovednežev in zdelo se je, da komaj čakajo spektakel križanja. Najraje bi se obrnil je počakal, da bo vse minilo. A sem obstal. Sredi množice, ki se je prerivala v želji, po boljšem razgledu. Zagledal sem ga. Bil je pretepen, izmučen, umazan od krvi in pljunkov. Prepričan sem bil, da je povsem na koncu moči in da nikogar ne bi mogel prepoznati. A Njegov pogled je nežno drsel od človeka, do človeka. Ne bo me opazil, predaleč sem, sem pomislil in se še bolj pogreznil v množico. Kakor ognjena strela me je zadel Njegov pogled. Lahko bi bil poln obtoževanja, žalosti in razočaranja. Ne. Njegov pogled je bil pogled odpuščanja, prijateljstva, zaupanja in miru. Ti si Peter Skala in na tej skali bom sezidal svojo Cerkev. Nato je vzel križ na svoje rame in šel na pot.

Prva postaja

Močan je bil skušnjavec tisto noč. In trpljenje Oljske gore me je izmučilo še bolj kot ponižanje, ki me je čakalo. Vsa moja človeška narava je kričala – Zbeži! Skrij se! Ni ti treba trpeti! Ni ti treba … Od vseh zapuščen sem molil in potil krvavi pot, da bi človek v meni dopustil Božjemu, da pogumno, odločno, zvesto stopi na pot odrešenja. Vsaka celica telesa in duše je trpela neizmerne in neopisljive bolečine. Čutil sem sleherni greh posameznika vseh rodov sveta. Bog, moj Oče, ki me je pred kratkim iz nebes imenoval za svojega ljubljenega Sina je trdno držal kelih trpljenja pred menoj. Zato, sem te dal svetu, Ljubljeni Sin.

Potem so prišli. Bolje rečeno, prinoreli. Z meči in sulicami, napol pijani od opojnega vina in slasti, ki jo nudi lov. Nahujskana množica je lovila mene in eden izmed mojih, ki sem ga ljubil, čeprav sem vedel, kaj bo storil, me je izdal. V tistem trenutku je bolečina celo popustila. Izpolnil bom Očetovo voljo. Za vsako ceno. Resnično, za vsako ceno. Naenkrat so se stepli. Moji učenci, so mi stopili v bran, a to ni bilo več potrebno. Potreboval sem jih prej. Takrat pa so spali, utrujeni od dneva, skrbi in pričakovanj, ki sem jih sam sejal v njihova srca. Sanjali so o prvih mestih v mojem kraljestvu. O zlatih palačah in izobilju. Prebudili pa so se v kruto resničnost vrta v Getsemani, kjer je tekla kri in od koder sonjihovega Učenika, odvlekli v sodno palačo.

Zvezan. Pretepen in prebičan. Postavljen v posmeh s trnovo krono na glavi. V središču škodoželjne pozornosti sem sprejel nase vse grehe človeške nečimrnosti in častihlepja. Čutil sem, kako se name lepijo grehi zlonamernega govora, obrekovanja, laži, hinavščine in kletvic. O, kako je bolelo! Vsaka bodica z biča je prinesla nov plaz bogokletnih besed in vsak pljunek, ki je oplazil moj obraz, je bil težji od zidaka. Ta noč je bila noč potapljanja v pekel človeške zlobe. Noč, ki ji ni bilo videti konca. In vendar se je končala. Kot se na tem svetu konča vse.

Posijalo je jutro. Sončni žarki so božali svet in blagodejna jutranja rosa je blažila moje rane. Tudi krvniki so se prebudili. Še bolj krvoločni kot ponoči. Vlekli so me po stopnicah in me postavili pred Pilata. Molče so čakali njegovo sodbo, v mislih so sklepali stave in se zaklinjali, da moram umreti. Pilat se ni odločil zlahka. Čutil sem njegovo nelagodje; odveč mu je bil ves ta cirkus. Najraje bi zamahnil z roko, me pustil prebičati kakor navadnega hudodelca in potem izpustiti v sramoto rodbine in mesta. A drhal je ponorela. Iz razpenjenih grl množice, ki se je zlila v en sam enotni odmev zla, je vrela srhljiva zahteva: Križaj ga! KRIŽAJ GA!

Še je poskušal. Spraševal me je o kraljestvu. Globoko v sebi je iskal razlog, da bi se me rešil na manj škandalozen način. Nisem mu odgovarjal in to je razkačilo njegov oblastniški ponos. Množica je pritiskala, vse več jih je bilo in njihov Križaj ga! je butal v zgodovino kakor grom silne nevihte.

Pilat je klonil. Umil si je roke in me predal. Njim, ki bi morali biti moji. Na moji strani. Ki bi me morali sprejeti. Razumeti. Verovati. Njim, ki jim je Oče najprej namenil Nebeško kraljestvo. Bratje moji, kaj sem vam storil? Vas nisem tolažil v vaših stiskah? Vam nisem iz vode naredil vina na svatbi? Vas nisem nasitil, ko ste bili lačni? Mar nisem ozdravljal vaših otrok in obujal mrtvih? Bratje moji… Nekdo me je pahnil po stopnicah, drugi me je z gorjačo udaril po glavi, da so se ostri trni za vekomaj zarili v čelo. Sprejel sem nase vse grehe krivičnih obtožb, podtikanj in prevar. Stopil sem na pot vseh poti. Na prvo postajo križevega pota.

 

Dragica ŠTEH

Fotografija pri 12. postaji: slika na kužnem znamenju v Velikih Pecah: Luka ŠTEH

Predstavnostna fotografija: Radio Ognjišče