s. Veronika Nose

Prosili ste me, da Vam napišem krajši življenjepis. Tega nič rada ne delam,vendar čutim in se zavedam, da sem veliko prejela od župnije in da moram tudi jaz kaj dati. Torej na kratko:

Rojena sem bila leta 1948 v Hrastovem Dolu kot peta od sedmih otrok. Moja starejša sestra je zgodaj umrla, ostali bratje in sestre pa so vsi poročeni. Doma smo bili vzgojeni v krščanski veri, redno prejeli zakramente, hodili k nedeljski maši. Ko smo zvečer molili skupaj, so mama dodali še en očenaš za duhovniške in redovniške poklice. Tega takrat nisem razumela. V domači vasi tudi radi častimo Marijo: molili smo rožni venec, imeli smo šmarnice, 9 dni pred Božičem smo nosili Marijo (od hiše do hiše, skupaj smo peli in molili), rada sem romala v Marijina svetišča; tako sem čutila ljubezen do Marije že v otroških letih.

Nekega dne nas je prišla obiskat sestra usmiljenka, nisem se preveč zanimala. Potem pa mi je enkrat pisala, kako je srečna v poklicu in mi poslala brošurico o sestri Katarini Labure, ki se ji je prikazala Marija. To me je pritegnilo. Po osnovni šoli sem malo pomagala na kmetiji, obenem pa hodila v Ljubljano na »plac« prodajat. Ker sem dobila naslov od sester, sem šla večkrat k njim na obisk, lepo so me sprejele.

In tako sem enkrat vprašala,  kako postaneš sestra. Sestra mi je vse lepo razložila in med drugim povedala, da vstajajo ob štirih zjutraj in tako dan začno z molitvijo, (danes  ne vstajamo več tako zgodaj),vprašala me je, če bom mogla zjutraj vstati? Rekla sem ji – če bodo vse, bom tudi jaz. Med tem časom sta se moji dve sestri poročili. Občudovala sem ju, vendar me poroka ni pritegnila. Ko sem staršem povedala, da želim iti k sestram, so sprejeli s pripombo, naj dobro premislim. Tako sem se z vlakom odpeljala v Beograd.

Sestre usmiljenke so me prisrčno sprejele in naslednji dan sem začela postulat v Višegradski.

Delala sem na Travmatološki kliniki na Vračarju , zvečer pa sem hodila v večerno medicinsko šolo.

Od tam so me poslali v Mengeš, kjer sem delala v Domu počitka. Prosila sem za misijone. Namesto v misijone so me poslali nazaj v Beograd, kjer sem delala na zobni kliniki in obenem končala še višjo medicinsko šolo. Potem sem delala še v Domu počitka v Volovskem. İn tam so me vprašali, če bi šla v misijone v Turčijo? Z veseljem pa tudi z strahom sem rekla “da”.

Imela sem lep sprejem, a vse je bilo novo – jezik,sestre,vendar sem se kmalu privadila. Najprej sem šest let delala v Marijini hiši pri Efezu. Tja prihajajo romarji in turisti iz celega sveta. Tam smo na razpolago romarjem – pripravimo za Sveto mašo, če žele, jim razložimo zgodovino Marijine hiše.

Današnja kapela je zgrajena na ostankih Marijine hiše, prav tam naj bi Marija preživela zadnja leta svojega življenja. Tudi muslimani časte Marijo. Tam molijo kristjani ob muslimanih in skoraj vsi prižgo svečko; čez dan jih gori na stotine. Tu izvira tudi voda in jo nosijo domov kot lurško vodo. Ta kraj sta obiskala tudi oba zadnja papeža: Janez Pavel I. in Benedikt XVI. Je bilo tudi že nekaj čudežnih ozdravljenj. Eden od čudežev je tudi, da se na tem mestu srečujeta v miru dve veri – kristjani in muslimani in včasih tudi skupaj molijo.

Po šestih letih tamkajšnjega misijona sem šla v Carigrad delat v privatno francosko Psihiatrično bolnišnico.

Prav te dni smo praznovali 150 letnico te bolnišnice. V času krimske vojne so prišle iz Francije usmiljenke in so negovale ranjene turške vojake. Veliko jih je umrlo mladih. Turški sultan,ki ga je požrtvovalnost sester ganila, jim je hotel dati neko medaljo. Odgovorna sestra pa je rekla: ne potrebujemo priznanj, raje nam dajte zemljišče, da zgradimo bolnišnico. Dal je ogromno zemljišča in nekaj denarja, da so sestre začele zidati.

V začetku so poleg duševnih bolnikov sprejemale tudi sirote.

Ko sem jaz prišla v bolnišnico, nas je bilo 23 sester, sedaj nas je samo še sedem. Zaradi pomanjkanja sester delo počasi prepuščamo laikom. V bolnišnici ne delamo nič posebnega, opravljamo svoje delo medicinske sestre in usmiljenke. Sprejemamo vse brez razlike v veri ali narodnosti, skušamo biti do vseh dobre, le z življenjem lahko pričamo za Kristusa. En zdravnik nam je rekel:”Sestre, od Vas sem se naučil ljubiti bolnike.”

Druga, ki dela z bolniki, je dejala:”Vse, kar znam, sem se naučila od Vas, hvaležna sem Vam.”

Pogosto nam pravijo tudi sorodniki bolnikov:”Sestra, če ste Vi tu, sem jaz brez skrbi za našega bolnika.” itd… Zdaj sem že v penziji in nisem več v redni službi. Vendar še naprej obiskujem bolnike v bolnišnici in nekaj po domovih. Bolj se zadržujem pri težkih bolnikih, da se ne poslavljajo sami od tega sveta. Nekateri ne morejo več govoriti, sedim pri njih in jim dam vedeti, da niso sami, jim naredim majhne usluge, ki jih narekuje stanje bolnika, če mi včasih vrnejo nasmeh, je to zame veliko. Če morejo še hoditi, gremo malo na sprehod; največ pa jih poslušam, in jih skušam razumeti – včasih so njihove zgodbe zelo boleče. Ko sestre skupaj molimo, izročamo Bogu vse, ki so nam zaupani, da  Gospod pomaga njim in tudi nam.

Kristjanov v Turčiji je vse manj. Sedaj približno 100 tisoč, in to različnih obredov. Vendar je imela Turčija  od vsega začetka krščanstva veliko svetnikov, pričevalcev in mučencev. Številni mladi ne vidijo prihodnosti in gredo ven v Evropo ali Ameriko. Mi smo tu, da šipka luč krščanstva ne ugasne.Trdno upam, da tudi nekoč slavna šentviška župnija more in hoče posredovati novemu rodu plamen vere. Zato skupno prosimo Gospoda, da pošlje novih delavcev v svoj vinograd: laikov, duhovnikov in redovnic iz naših družin, da bodo nadaljevali začeto delo doma in v misijonih, da bo tako bakla vere ne samo brlela, ampak zasvetila v vsej svoji lepoti….

Dragi župljani,  želim Vam, da bi veliko lepega doživeli v novem letu, da bi rasli v veri, upanju in ljubezni.

In zdaj, ko preživljamo moralno in ekonomsko krizo, da bi v duhu krščanskega optimizma in humanizma imeli radi našo lepo domovino in ljudi v njej in bili pripravljeni tudi na žrtve. Naj nam v tem vzvišenem poklicu pomaga naša dobra mati Marija in kraljica Slovencev. Lepo pozdravljeni in skupno korajžno na pot.

s.Veronika.