Našim starim orglam se je iztekel čas. Na tretjo junijsko nedeljo, ko je Šentvid preplavila pesem pevskega tabora, so zadnjič zaigrale. In če bi lahko spregovorile, bi imele kaj povedati. Več kot sto let so s svojim mogočnim glasom spremljale župnijsko življenje. Igrivo so zapele ob slovesnostih svetega krsta in z ljubečimi toni blagoslavljale novo življenje.
Fotografija 1: Mojstri so vse piščali previdno demontirali. Na fotografiji piščalje 1. manuala. Foto: Luka Posavec
Fotografija 2: Merjenje velikih pedalnih piščali. Foto: Luka Posavec
Navdušeno so zaigrale ob slovesnostih prvega svetega obhajila in svete birme, kot bi želele mladim kristjanom vliti poguma in upanja. Igrale so v akordih izpolnjenega hrepenenja, ko so spremljale mladoporočence pred oltar svetega Vida in v neizmernem veselju, ko so zapele šentviškim novomašnikom. Igrale so v zanosu globoke vere in s svojim igranjem povzdignile glasove pevcev, pevk, solistov in zborov, ki so prepevali ob njihovi spremljavi. A igrale so tudi otožno, tiho in spoštljivo, ko so na stotine šentviških faranov pospremile na zadnjo zemeljsko pot. S svojim glasom so oznanjale življenje. Od rojstva do smrti. V veselju in žalosti.
V miru in vojni. V številnih župnijskih praznovanjih in v vsakdanjih svetih mašah. Zdaj so utihnile. Spomin na njihovo pesem pa bo živel in se nadaljeval, ko bo šentviški kor pozdravil ponosne naslednice starih šentviških orgel.
Dragica Šteh