Ljubi moji bratje in sestre! Vi sploh ne veste, kako se veselim, kako vsa moja Božja in človeška narava dihata v neopisljivem hrepenenju po tistem dnevu, po tisti uri, ko gremo na pot.
Bog – moj in vaš Oče je ustvaril svet poln naravnih lepot, tako bogat in razkošen v minevanju letnih časov, v brstenju, cvetenju in zorenju, v poigravanju sonca, oblakov in dežja, v mehkobi poletne sopare in svežini zimskega mraza. Bog je ustvaril človeški razum in mu dal številne darove, talente, sposobnosti, s katerimi ljudje tlakujejo ceste, zidajo hiše, urejajo vrtove, obdelujejo polja. Bog je dal roke, ki tkejo svetlečo tkanino in vezejo žive podobe, Bog je dal čudovite glasove, ki pojejo, molijo, hvalijo. Bog je dal…
Vi sploh ne veste, kaj vse vam je Bog podaril. Prevečkrat korakate čez dan in čez svet, ne da bi se ustavili, zadihali, začudili, poklonili, zahvalili. Izgubili ali založili ste enega najbolj dragocenih biserov, ki vam ga je Oče položil v otroško srce – radoživo, hvaležno čudenje nad presunljivo lepoto, navdihujočimi podrobnostmi in čudežnimi procesi, s katerimi se srečujemo in živimo v vsakem trenutku. Voda, ki ne neha izvirati… Sonce, ki ne neha sijati… Človek, ki ne obupa… Beseda, ki zmaguje. Moj in vaš Oče je ta Voda in to Sonce. In On – Edini, Prvi in Večni, vam je dal največ kar je mogoče dati. Besedo – Človeka – Kruh – Življenje.
Vi sploh ne veste, da sem najbolj živ takrat, ko me vzamete s seboj. Ko me nesete iz mojega zlatega cerkvenega oltarja ven, do pravkar pokošene trate, mimo največjega dokaza vaše vere – božje njive vaših ljubljenih pokojnih, do križev, kapelic in rožnih oltarjev. Velika in ponosna procesija gre ob meni in jaz čisto vsakega nosim s seboj. Vi nosite mene, jaz nosim vas. V nosite monštranco, okrašeno z belimi cvetovi, jaz nosim vaša najbolj iskrena hrepenenja, vaše čiste prošnje, vaše skrbi in skrivaj obrisane solze. Nesem radoživo, neukročeno otroško navihanost. Nesem odraščajočo mladino, ki išče, tava, trka, kljubuje, se umika in hkrati prosi za varnost in zavetje. Nesem moža in ženo, vse preizkušane zakone, zamolčane prevare, nerodovitnost in odtujene odnose. Nesem prepire in jih sejem na plodna tla priložnosti za novo rast in še večjo povezanost. Nesem sključenost in samoto ostarelih. Božam njihove okorele sklepe in jim dajem slutiti veselje, ki jih čaka. Nesem tistega, ki me nese. Njegovo življenjsko poslanstvo, številna odrekanja, nerazumevanja ljudi in stiske, ki se naselijo vanj, ko ostane sam.
In ne nazadnje nesem Tebe, ki si šel za bandero svoje soseske kar tako iz navade, iz tradicije. Šel si s tesnobo in neučakanostjo, ker ti visi nad glavo kopica neopravljenih dolžnosti. Šel si z molitvijo na ustnicah in puščavo v srcu. Ti sploh ne veš, kako te imam rad! Kako sproti pozabljam vse tvoje grehe, tvojo brezbrižnost in nezaupljivost. Kako brezmejno vesel sem, ko dvigneš pogled iz krhke minljivosti vsega, kar počneš in padeš – v Božje naročje. Hvala, ker si šel. Ker nisi ostal doma. Ker si s svojim korakom v procesiji položil temelj nove vere zase in za svojo družino. Komaj čakam, da gremo spet in vem, da bo takrat tvoj korak že bolj trden in da bo v tvoji duši cvetelo polje upanja in prave vere.
Besedilo: Dragica ŠTEH
Foto: Župnijski utrip
