Današnji dan je pot do jedra bolečine…
Povej Pilat, so te pekle umite roke, ko si gledal kako odhaja v smrt Pravični?
Povej Peter, si hotel izbrisati iz ustnic lastne besede in steči za Njim, ki ti je dal ključe nebeškega kraljestva?
Povej Marija, je moč opisati bolečino, ki si jo čutila, ko si zagledala Sina med podivjano množico, na pol živega, pokritega z ranami in s sramotnim križem na rami?
Povej Simon, te je Njegov pogled ozdravil, ko si stopil k Njemu in mu pomagal nesti križ?
Povej Veronika, je kaj bolj pomembnega od ljubezni do bližnjega?
Povejte jeruzalemske žene, ste se bale za svoje otroke in za otroke njihovih otrok, ker vas je v globini žgala krivda nedolžnega človeka?
Povej Janez, si pod križem gledal ponižanje življenja ali veličino umiranja?
Povej brat, povej sestra – na kateri strani množice si ti hodil ta postni čas?
Obredi velikega petka so resnobni, drugačni. To je edini dan v letu, ko ni svete maše. Strogi post, križev pot ob uri Jezusove smrti in večerni obredi z branjem pasijona, čaščenjem križa, svetim obhajilom in prenosom Jezusa v Božji grob nas vabijo, da se zavestno in čuteče zazremo v obličje Križanega.
Jezus… Toliko vprašanj visi v zraku. Kaj je najbolj bolelo? Kako si zmogel? Kaj si videl v očeh ljudi, ki so stali ob poti, na Kalvariji, pod križem? Si videl tam tudi nas? Tudi mene?…
Tvoj pogled odgovarja. In tvoje besede.
Glej, tvoja Mati. Ko je najhuje, se zatekamo k Njej.
Odpusti jim, saj ne vedo, kaj delajo. Ko obupujemo, nas učiš odpuščanja.
Oče, v Tvoje roke izročam svojo dušo. Ko dvomimo, nam pokažeš pot k Očetu.
Jezus pa je spet zaklical z močnim glasom in izdihnil. In glej, zagrinjalo v templju se je pretrgalo na dvoje od vrha do tal.
Dragi brat, draga sestra. Morda nimava moči, da bi šla z Jezusom, da bi vztrajala pod križem. Pa stopiva za pregrinjalo v templju, sprejmiva znamenja odrešenja in v globoki veri in tišini Velikega petka reciva: Resnično, to je Božji Sin.
Besedilo: Dragica ŠTEH
