Avtor besedila: Luka Posavec
Dokumenti v župnijskem in nadškofijskem arhivu pričajo, da je župnija Šentvid pri Stični skozi svojo pestro tisočletno zgodovino, izbirala dobre glasbenike in mojstre ter s tem skrbela za kvalitetno kulturno dogajanje. Velikokrat premalo cenimo pomen lastne orgelske kulture, ki je kljub majhnosti naše države pestra in bogata. Zato smo se odločili da se pri načrtovanju novih orgel ohrani tradicija in izročilo naših prednikov. Tako bomo skupaj s pogledom v preteklost našli svojo pot v prihodnost.
Izziv načrtovanja novih orgel je župnik Izidor Grošelj zaupal orglavcu, čembalistu in orgelskemu izvedencu Luki Posavcu ter strokovnemu sodelavcu Alešu Razpotniku. Zvočna zasnova novega instrumenta nadgrajuje in slogovno razširjuje zvočno zasnovo orgel, ki jih je leta 1912 v Šentvidu postavilo orgelsko podjetje Gebrüder Mayer. Novi zvočni okvir, pa se zgleduje po mojstrovini, ki jo je naš priznani orglar Franc Goršič (1836 – 1898) postavil leta 1891 v uršulinski cerkvi v Ljubljani in velja za njegovo najboljše delo in najboljši zgled za stilistično adaptacijo njegovega drugega obdobja izdelovanja orgel (poleg njih tudi orgle v Radovljici, Mengšu, Vipavi, Zagorju ob Savi, …). Tekom načrtovanja orgel se je ponudila enkratna priložnost. V župniji Vipava je Orglarstvo Močnik po postavitvi novega instrumenta kupilo stare piščali orgel iz leta 1892, ki jih je kot svoje 57 delo izdelal Franc Goršič. Ponovno se bo uporabilo 13 registrov oziroma barv zvoka. Od tega bo 10 registrov kovinskih piščali, ki so visoke kvalitete in so bile izdelane pred letom 1892 v nemški orgelski delavnici Gebrüder Link ter 3 registri iz lesa, ki ga je Franc Goršič kupoval pri svojem dobavitelju v Tuhinjski dolini. Kot poklon znamenitemu nemškemu orglarju iz 19. stoletja, Eberhardu Friedrichu Walckerju (1794–1872) bodo nove orgle v Šentvidu vsebovale 5 zvočnih barv svetovno znanih orgel v Hoffenheimu. Prav tako ne smemo pozabiti na tako rekoč nedotaknjen zvočno tehnični biser slovenske pozne romantike, orgel v ljubljanski stolnici iz leta 1911, ki so največje in najpomembnejše delo Ivana Milavca (1873 – 1915). Iz teh orgel bomo posnemali redko barvo zvoka imenovano Kvintaten oziroma Quintatön, ki jo na našem področju začne uveljavljati Ivan Milavec.
Zgodovinski pregled zasnove
Novembra leta 2017 smo bili z orgelskim razredom prof. Christopha Bosserta z Visoke šole za glasbo v Würzburgu v Nemčiji na strokovni ekskurziji v kraju Hoffenheim, kjer smo spoznali enega od ohranjenih opusov znamenitega nemškega orglarja iz obdobja romantike Eberharda Friedricha Walckerja (1794–1872). Orgle so bile dokončane leta 1846 in so orglarjevo 62. delo; gre za mehanske orgle s sapnicami na stožce, ki imajo 27 registrov, razporejenih na dva manuala in pedal. Posebej izstopa register drugega manuala, imenovan Physharmonica 8′, ki je na nek način tudi samostojen inštrument znotraj orgel. Walckerjeve orgle v Hoffenheimu predstavljajo enega najpomembnejših ohranjenih zvočnih zakladov nemškega zgodnjeromantičnega orglarstva.
Fotografija 1 – Orgle v nemškem mestu Hoffenheim (E.F.Walcker, Op. 62, 1846); Foto: Luka Posavec
Fotografija 2 – Igralnik orgel v Hoffenheimu; Foto Luka Posavec
Fotografija 3 – Eberhard Friedrich Walcker (1794 – 1872); Vir: https://de.wikipedia.org/wiki/Eberhard_Friedrich_Walcker
Ogled in analiza zgradbe omenjenih orgel sta me v mislih ponesla k orglam, ki so postavljene v uršulinski cerkvi v Ljubljani. Zanimiva je zvočna primerjava Walckerjevih orgel v Hoffenheimu z orglami pri uršulinkah, ki so delo slovenskega orglarskega mojstra Franca Goršiča. Orgle so nastale v razmaku 45 let, pa vendar so si tako po tehnični kot po zvočni plati idejno podobne. Walcker z orglami v Hoffenheimu nakaže koncept umetniške finosti in prehajanja zvočnih barv, ki se kasneje razvije v simfonične orgle. Zvočno bi lahko rekli, da je Goršič na svojem vrhuncu prav tako fin, vendar bolj intimen. Takrat se je porodila zamisel, da bi Goršičeve orgle natančno preučili z namenom razumevanja njegovih idej.
Orgle v uršulinski cerkvi v Ljubljani so bile postavljene leta 1891 kot Gorišičev 56. opus, v letih 2013–14 pa jih je obnovilo Orglarstvo Košir. Gre za mehansko glasbilo s sapnicami na stožce, ki ima 30 pojočih registrov na treh manualih, pnevmatične zbiralnike, naraščalnik (crescendo) v obliki nožnega valja in ročice na levi strani igralnika za drugi manual ter pedal. Te orgle je imel mojster Goršič upravičeno za svoj chef-d’oeuvre, največjo mojstrovino. V zahteven akustični prostor so dobro umeščene, vsak register ima svojo vlogo in v kombinaciji z drugimi tvori novo barvno strukturo. Potek intonacije znotraj posameznega registra v različnih legah je dodelan, prehodi v nizki legi med lesenimi in kovinskimi piščali pa so skoraj neslišni. Ob obisku Goršičevega opusa lahko dobimo dober vpogled v mojstrovo izdelovanje in osebni razvoj, ki ga je naredil med intoniranjem orgel.
Fotografija 1 – Zgodovinske orgle v uršulinski cerkvi v Ljubljani (Franc Goršič, Op. 56, 1891); Foto: Brane Košir
Fotografija 2 – Igralnik orgel v uršulinski cerkvi v Ljubljani; Foto: Brane Košir
Fotografija 3 – Zgodovinske orgle orglarja Franca Goršiča v Vipavi iz leta 1892
Franc Goršič je bil orglarski mojster v pravem pomenu besede. V takratnih slovenskih razmerah so soglasno priznavali, da je jemal svoj orglarski poklic zelo resno: v svoje orgle je vgrajeval zgolj prvovrstne materiale in ni nikoli stopil s poti poštenosti. Še v današnjem času njegove orgle večinoma lepo zvenijo, če seveda v preteklosti niso bile zvočno uničene ali zanemarjene in so sedaj potrebne skrbne obnove. Franc Goršič si zato zasluži, da ga kot velikega slovenskega umetnika ponovno odkrijemo.
Življenje Franca Goršiča
Franc Goršič je bil pokončen Slovenec, ki je s svojim življenjem in odločenostjo branil vero, slovenski jezik ter kulturo. Rodil se je 21. oktobra 1836 v Krakovskem predmestju v Ljubljani v premožni meščanski družini. Oče Martin, ki je bil tudi sam organist in pevovodja v domači župnijski cerkvi, je kmalu opazil sinovo glasbeno nadarjenost. Po končani ljudski šoli v Ljubljani je oče mladega Franca poslal za vajenca h kamniškemu orglarju Petru Rumplu (1850–55) in nato k ljubljanskemu orglarju Ferdinandu Malahovskemu (1855–56). S pridobljenim znanjem se je leta 1856 odpravil preko Gradca na Dunaj, kjer je kratek čas delal pri dunajskem orglarju Deutschmannu in kasneje še sedem let pri orglarski firmi Carl Hesse (1856–63). Po vrnitvi v Ljubljano je ustanovil svojo orglarsko delavnico (obrtni list z dne 11. aprila 1863, obrtni register št. 32), ki jo je uspešno vodil vse do svoje smrti, 29. avgusta 1898.
Fotografija 1 – Franc Goršič (1836 – 1898) leta 1861 Vir: Družinski arhiv dr. Katarine Bergant
Goršiča je odlikoval izredni dar glasbenega posluha. Rekli bi celo lahko, da je imel absolutni posluh, saj se ni nikoli zgodilo, da bi zgrešil tone po samem posluhu. Imel je tudi nekaj glasbene izobrazbe. Prvi glasbeni nauk je prejel od svojega očeta, na Dunaju pa se je glasbeno razvil do take mere, da je popolnoma sproščeno in ušesom prijetno preludiral in improviziral. Celo skladatelj Anton Foerster je Goršiču nekoč priznal, da mu igranja koračnic na orglah ne bo zlepa nihče ponaredil. Njegovo zanimanje za kulturo se je kazalo v tem, da je dobival številne takratne časopise, tudi nemške, in da je bil med prednaročniki literarnih izdaj Jurčiča, Stritarja in Levstika. Z Josipom Jurčičem in Franom Levstikom je bil tudi v osebnih stikih. Bil je eden od ustanovnih članov Obrtniškega pomožnega društva in član Narodne čitalnice. V politiko je bil od leta 1882 za kratek čas tudi aktivno vključen, a žal o tem ne najdemo veliko zapisov. Danes ocenjujemo, da celoten Goršičev opus obsega 66 na novo narejenih ali predelanih inštrumentov na področju Slovenije, Hrvaške, Avstrije in Italije. Redno je skrbel za uglaševanje orgel po cerkvah in v zavodih na današnjem slovenskem narodnem ozemlju in v tujini. Pri njem se je od 21. septembra 1888 do 21. januarja 1892 šolal tudi Ivan Milavec (1874–1915), kot pomočnik pa je pri Goršiču ostal še vse do 18. maja 1895.
Ivan Milavec
Ivan Milavec se je rodil 22. februarja 1874 v Cerkovski vasi pri Zgornjem Logatcu. Orglarske umetnosti se je učil pri mojstru Francu Goršiču. Pri takem mojstru si je mladi Milavec obdarovan s tankim ušesom in izredno marljivostjo, dobro usposobil za samostojno pot v orglarski umetnosti. Odšel je k vojakom, kjer je kot podčastnik dosegel stopnjo četovodja. Ko je vojaško suknjo slekel, je 18. septembra 1898 vstopil v delavnico h Krieglu kjer je »zvesto, pridno, pošteno, na mojstrovo zadovoljnost« delal do 14. oktobra 1900. 14. maja 1899 se jeoženil s Pavlo, a zlepa ni dobil naročila za samostojne orgle; čeprav si je oskrbel obrtni list že 5. novembra 1900, je prve samostojne orgle s 16 registri postavil šele leta 1904 v Škocjanu pri Novem mestu. Orgle so sledile orglam, vseh skupaj 39 v desetih letih. Največje njegove orgle stojijo v ljubljanski stolnici, imajo 52 registrov razporejenih po treh manualih in pedalu ter so njegovo 26 delo iz leta 1911. Milavec je postal tak mojster, da brez vsakršnega pretiravanja o njem trdimo, da je bil prvi med slovenskimi mojstri, ne le glede tehnike, ampak – kar je najvažnejše – tudi glede intonacije. Umrl je 18. januarja 1915 v deželni bolnici v Ljubljani.
Fotografija 1 – Orgle v ljubljanski stolnici (Ivan Milavec, Op. 26, 1911): Foto: Aleš Razpotnik
Fotografija 2 – Ivan Milavec (1873 – 1915); Vir: https://sl.wikipedia.org/wiki/Ivan_Milavec
Fotografija 3 – Igralnik orgel v ljubljanski stolnici; Foto: Gregor Klančič
Mehanska igralna traktura na stožce
Električna registrska traktura
Možnost izbire zračnega izvora med električnim ventilatorjem ali zajemanje zraka s pomočjo polnilnih mehov na motorni pogon
Obseg klaviatur:
Manuali: C- g3
Pedal: C-f1
Enakomerno temperirana uglasitev 440 Hz pri 15 ℃
I. manual – glavno piščalje (80 mm VS)
II. & III. manual – piščalje v žaluzijah (80 mm VS)
Pedal – (80 mm VS)
Zveze (mehanične) in dodatni pripomočki:
II/I (Zveza registrov II. manuala v I.)
IISub./I (Suboktavna zveza registrov II. manuala v I.)
III/I (Zveza registrov III. manuala v I.)
I/ Ped. (Zveza registrov I. manuala v Pedal)
II/ Ped. (Zveza registrov II. manuala v Pedal)
III/ Ped. (Zveza registrov III. manuala v Pedal)
- (Pianissimo) – ročni gumb
- (Piano) – ročni gumb
- (Mezzo forte) – ročni gumb
- (Forte) – ročni gumb
- (Fortissimo) – ročni gumb
- (Tutti) – ročni gumb
Generalni nastavljivi tremulant
Crescendo z možnostjo programiranja
Elektronski nastavljalnik (računalniški spomin s sekvencerjem)
Skupno število piščali: 1706 (kovina: 1342, les: 444)
