Luka Posavec in Aleš Razpotnik
Župnija Šentvid pri Stični leži v severnovzhodnem delu Občine Ivančna Gorica. Prva listina, ki časovno opredeli šentviško pražupnijo, nosi datum 15. april 1016. Tedaj je cesar Henrik II. v Bambergu na prošnjo svoje žene Kunigunde ter po posredovanju kölnskega nadškofa in bamberškega škofa podaril savinjskemu grofu Viljemu II. obsežna posestva na območju savinjske grofije. Leta 1132 je oglejski patriarh Peregrin I., ustanovitelj cistercijanskega samostana v Stični, v Šentvid napotil prve cistercijane, da bi od tam vodili gradnjo stiškega samostana.
V srednjem veku se je šentviška prafara raztezala od reke Save na severu do Krke na jugu. Skozi stoletja so iz nje nastale številne župnije; Šentvid pa vse do danes ohranja močno in povezano župnijo z 12 podružnicami. V maju leta 2019 so se pričeli prvi resnejši pogovori o naročilu novih orgel za župnijsko cerkev svetega Vida, pri tem pa se je zastavilo vprašanje, kako ohraniti zvočno izročilo tudi v novem instrumentu.
Stare orgle v šentviški župnijski cerkvi so bile delo štirih različnih orglarjev. Orgelska omara in pozitiv na korni ograji sta bila iz leta 1838. Cerkev svetega Vida je tedaj dobila nove orgle, ki jih je izdelal Peter Rumpel iz Kamnika. Glavnino starih orgel pa je, kot njihov največji instrument na področju današnje Slovenije, v letu 1912 izdelala orglarska delavnica bratov Mayer. Kasneje sta Franc Jenko, leta 1928, in Anton Jenko, leta 1993, orgle še nadgradila.
Velikokrat se zaradi praktičnosti in smiselnosti staro umika novemu. Kljub temu pa se moramo zavedati svojih korenin, zato smo stare šentviške orgle dokumentirali in s tem ohranili tradicijo in izročilo naših prednikov. Na podlagi dokumentacije je bilo ugotovljeno, da zaradi neustreznih posegov in predelav različnih mojstrov v več kot stotih letih ter materialov, ki so bili v izredno slabem stanju, orgel ne bi bilo smiselno obnavljati. Z obnovo namreč ne bi odpravili pomanjkljivosti, ki so se pojavljale že ob postavitvi instrumenta leta 1912. Velikost orgel ni ustrezala volumnu prostora cerkve, pedalne piščali v veliki oktavi so bile neustrezno menzurirane in posledično v nesorazmerju z manualom, prav tako je izstopala razporeditev oz. natrpanost piščali v orgelski omari. Lesene dele so napadli škodljivci, vetrovni ustroj je bil neurejen, prav tako ni bila ustrezna električna napeljava, dostop za vzdrževanje orgel je bil otežen. Vse to je dodatno vplivalo na odločitev, da župnijska cerkev svetega Vida v Šentvidu potrebuje nove orgle.
Zasnova
Velikokrat premalo cenimo pomen lastne orgelske kulture, ki je kljub majhnosti naše države pestra in bogata. Tudi zato smo se odločili, da pri načrtovanju novih orgel skrbno in spoštljivo ohranimo zvočno idejo in podobo starih orgel in s tem tudi dediščino naših prednikov. Zahtevna naloga je bila zaupana domačemu, mednarodno priznanemu Orglarstvu Močnik iz Cerkelj na Gorenjskem. Tehnična in zvočna zasnova instrumenta temelji na pridobljenem znanju iz obiskov zgodovinskih orgel Slovenije in Nemčije. V veliki meri pa je tudi rezultat projekta Franc Goršič, ki deluje pod okriljem projekta Organistica. Tako smo ponovno obudili zamisli o estetiki zvoka, ki je bila v 19. stoletju prisotna na našem kot tudi širšem kulturnem področju.
Zvočna zasnova novega instrumenta nadgrajuje in slogovno razširja zvočno zasnovo orgel, ki jih je leta 1912 v Šentvidu postavilo orgelsko podjetje Gebrüder Mayer. Novi zvočni okvir se delno zgleduje po mojstrovini, ki jo je naš priznani orglar Franc Goršič postavil leta 1891 v uršulinski cerkvi v Ljubljani in velja za njegovo najboljše delo, hkrati pa predstavlja zgled za stilistično adaptacijo njegovega drugega obdobja izdelovanja orgel.
01 – Orgel v nemškem mestu Hoffenheim (E.F.Walcker, Op. 62, 1846); Foto: Luka Posavec
02 – Igralnik orgel v Hoffenheimu; Foto: Luka Posavec
03 – Eberhard Friedrich Walcker (1794 – 1872); Vir: https://de.wikipedia.org/wiki/Eberhard_Friedrich_Walcker
Tekom načrtovanja orgel se je ponudila enkratna priložnost, s katero smo se lahko še bolj približali zastavljeni viziji povezovanja tradicije starega in izdelave novega inštrumenta. Orglarska delavnica Močnik je v župniji Vipava po postavitvi novega inštrumenta odkupila piščali starih orgel iz leta 1892, ki jih je izdelal Franc Goršič. Stare piščali so bile nato shranjene in pred ponovno uporabo obnovljene. Tako imajo orgle v Šentvidu pri Stični 14 registrov, ki niso zgolj zvočna replika, temveč originalne zvočne barve Goršičevih orgel. Od teh je deset registrov kovinskih piščali, ki so visoke kvalitete in so bile izdelane pred letom 1892 v nemški orgelski delavnici Gebrüder Link.
Nove orgelske piščali so izdelane na podlagi dokumentacije registrov zgodovinskih orgel. Sedem registrov je tako zasnovanih po vzoru za zvočno zasnovo orgel – Goršičevih uršulinskih orgel v Ljubljani. Tako stare kot tudi nove piščali so narejene po Goršičevem vzoru, kar med drugim pomeni, da imajo t. i. uglaševalne izreze, ki so pod vrhom piščali in skrbijo za boljšo uravnanost alikvotnih tonov. Prav tako ne smemo pozabiti na tako rekoč nedotaknjen zvočno tehnični biser slovenske pozne romantike – orgle v ljubljanski stolnici, ki so največje in najpomembnejše delo Goršičevega učenca, Ivana Milavca. Iz teh orgel smo posnemali na našem področju redko barvo zvoka, imenovano Quintatön. Zvočno paleto orgel zaokroža pet barv iz znanih orgel v Hoffenheimu, kot poklon znamenitemu nemškemu orglarju Eberhardu Friedrichu Walckerju.
04 – Franc Goršič (1836 – 1898) leta 1861 Vir: Družinski arhiv dr. Katarine Bergant
05 – Zgodovinske orgle v uršulinski cerkvi v Ljubljani (Franc Goršič, Op. 56, 1891); Foto: Brane
Košir
06 – Igralnik orgel v uršulinski cerkvi v Ljubljani; Foto: Brane Košir
Orgelska omara
Barokizirana romanska župnijska cerkev svetega Vida je dolga dobrih 40 m, široka in visoka pa slabih 9 m. S svojo zasnovo, nizkim stropom, sicer velikim, vendar globokim pevskim korom, skoraj ničnim odmevom, žal ni preveč prijazna za postavitev orgel, kar nam je predstavljalo dodaten izziv. Leta 2018 je župnija z mislijo na nove orgle povečala in obnovila pevski kor.
Orgelska omara je postavljena na sredino pevskega kora. Izdelana je iz masivnega smrekovega lesa, nosilna ogrodja pa so iz masivnega jesenovega lesa. Glavno piščalje je v sprednjem delu omare. V prospektu stojijo piščali registra Principal 8′ in Octava 4′. V zadnjem delu omare pa sta drugi in tretji manual v žaluzijah. Zaradi dostopnosti za vzdrževanje je med piščaljema hodnik. Prav tako je celotna omara ustrezno osvetljena in elektrificirana. Za prehodom za pevce, ki omogoča krožno gibanje po pevskem koru in s tem prispeva k boljši pretočnosti in varnosti, so ob zadnji steni postavljene piščali pedala. Največje od njih stojijo na tleh.
Orglar se je na željo župnije pri snovanju zunanje podobe orgelske omare zgledoval po stari šentviški omari, ki jo je leta 1838 izdelal Peter Rumpel iz Kamnika. Prav tako je kot arhitekturni spomin župnija ohranila pozitiv na korni ograji in okrasje omare. Obstoječe rezljano okrasje in polnila so bila restavrirana in dopolnjena v restavratorski delavnici Legan iz Žužemberka. Tako se tudi izgled orgel naslanja na arhitekturno tradicijo v šentviški župniji.
Vetrovni ustroj
Opazovalcu neviden je večji del vetrovnega ustroja, ki je v namenskem prostoru na podstrešju cerkve nad orglami. Prostor je ustrezno izoliran in elektrificiran, njegova velikost ter velika vrata pa omogočajo ustrezen dostop za vzdrževalna dela.
Dvogubni skladiščni meh z zrakom napaja obnovljeni električni ventilator švicarske znamke Meidinger iz leta 1928. Posebnost je zajemanje zraka s pomočjo polnilnih mehov na motorni pogon, ki sledi vzoru Goršičevega v uršulinski cerkvi v Ljubljani.
Organist lahko ročno preklopi med načinoma polnjenja in se tako odloči bodisi za naravno sapo polnilnih mehov, ki vsebuje manj šumov in je zato zvok orgel mirnejši, lahko pa za sapo električnega ventilatorja, ki bolj šumi in posledično ustvari intenzivnejši in močnejši zvok ter obenem zagotavlja še večjo zalogo sape. Celoten vetrovni ustroj je zasnovan tako, da je interpretu omogočena t. i. »igra s sapo«.
Igralnik
Igralnik je prosto stoječ pred orglami tako, da je organist obrnjen proti orgelski omari. Za takšno postavitev igralnika smo se odločili zaradi boljše komunikacije s pevskim zborom in boljšega pregleda nad dogajanjem na pevskem koru. Nad klaviaturo tretjega manuala je za spremljanje bogoslužja nameščen tudi zaslon, na katerega sta povezani dve kameri s pogledom na glavni vhod in oltar. Na igralniku je vgrajena luč za osvetlitev notnega pulta ter luč za osvetlitev pedalne klaviature. Orgelska klop je narejena iz masivnega hrastovega lesa in ima vgrajen mehanizem za nastavitev višine.
Zunanja podoba igralnika se deloma zgleduje po instrumentih druge polovice 19. stoletja. Obseg manualnih klaviatur je od C do g3. Obloga celotonskih tipk je iz kosti, poltonske tipke pa so iz kakovostne ebenovine. Obseg pedalne klaviature je od C do f1. Izdelana je iz hrastovega lesa. Poltonske tipke imajo oblogo iz trdega temnega lesa, imenovanega grenadil.
Manubriji so razporejeni na obeh straneh manualnih klaviatur, tako da so na desni strani manubriji prvega in tretjega manuala, na levi pa manubriji pedala in drugega manuala. Ročice so iz trdega lesa, nad njimi pa so porcelanaste ploščice z imeni registrov. Za boljšo preglednost imajo piščalja vsak svojo lastno barvo. Prvi manual belo, drugi oranžno, tretji rumeno ter pedal modro barvo.
Razporeditev je zasnovana tako, da si interpret brez večjega napora registrira sam. Kljub temu pa je vgrajen tudi intuitivni pomnilnik registrskih kombinacij Alterus, ki omogoča shranjevanje različnih registrskih kombinacij. Zasnovan in izdelan je v Sloveniji. Pod klaviaturo prvega manuala in nad klaviaturo pedala pa so tako ročne kot tudi nožne tipke oz. stopalke za njegovo upravljanje. Vsi potrebni podatki so jasno prikazani na grafičnem OLED-zaslonu. Posebnost predstavlja šest prednastavljenih dinamičnih kombinacij.
Traktura
Povezavo med igralnikom ter ventili za odpiranje sape tonom in registrom imenujemo traktura. Igralna traktura je mehanska, vodljiva, občutljiva in natančna. Potezne letvice oziroma abstrakte so iz gostoraslega smrekovega lesa. Abstrakte so vodene z vodili, ki preprečujejo nihanje med igranjem. Vsi deli igralne trakture so iz lesa, razen aluminijastih osi na razdelilnih deskah.
V orglah je kar 19 razdelilnih desk. Registrska traktura je električna.
Sapnice
Zvočno zasnovo šentviških orgel podpira mehanska sapnica s stožci, ki je imela velik vpliv na razvoj nemškega in posledično slovenskega orglarstva v obdobju romantike. Prvo temu podobno sapnico je na področju južne Nemčije okrog leta 1750 razvil Johann Sigmund Haußdörfer. Leta 1840 pa jo je Eberhard Friedrich Walcker v Ludwigsburgu izboljšal in nadgradil. O sapnici s stožci je prvi pisal Ignacij Zupan mlajši v članku Sostava orgelj, ki je bil leta 1882 objavljen v Cerkvenem glasbeniku.
Tudi pri zasnovi sapnic smo se pri izdelavi novih orgel v Šentvidu želeli nasloniti na tradicijo, hkrati pa slediti izkušnjam in razvoju. Po predhodno zbranih informacijah s strokovnih ekskurzij po zgodovinskih orglah Slovenije in Nemčije smo tako zasnovali nov tip sapnice s stožci.
Okvir sapnic in stene registrskih kancel so izdelane iz masivnega lesa. Ventili oz. stožci so iz izbranega trdega lesa, na tesnilnih površinah pa je nalepljeno ovčje usnje. Navojne dvižne žice so iz medenine. Žebljički pri vodilih stožcev so iz nerjavečega materiala, piščalne deske pa so izdelane iz smrekovega lesa. Vdolbine, v katerih stojijo piščali, so izžgane.
Pa si poglejmo delovanje sapnice s stožci.
V Šentvidu sapnice sestavlja več registrskih kancel. Posamezno registrsko kancelo si delijo piščali istega registra oz. zvočne barve. Na dnu registrske kancele pa so stožci. Ko na igralniku izvlečemo manubrij, ta preko električne registrske trakture in elektro magneta odpre registrski ventil. S tem se kancela napolni z zrakom. Vsaka piščal oz. ton v registrski kanceli ima svoj stožec, ki ga postopoma odpiramo in zapiramo s pritiskom tipke na igralniku.
Tako lahko diferencirano nadzorujemo čas odziva in dinamiko posamezne piščali ter s tem izgovorjavo tona. Prednost sapnice s stožci je tako predvsem stabilnejša sapa posameznega registra ter optimizirana možnost dinamične igre, ki jo v prvih opisih zasledimo že v poznem 18. stol. v orgelski šoli Justina Heinricha Knechta.
07 – Zgodovinske orgle orglarja Franca Goršiča v Vipavi iz leta 1892
08 – Orgle v župnijski cerkvi v Zagorju ob Savi (Franc Goršič, Op. 62, 1895); Foto: Aleš
Razpotnik
09 – Ivan Milavec (1873 – 1915); Vir: https://sl.wikipedia.org/wiki/Ivan_Milavec
Zvočni del
Konec 17. stoletja se principalom, flavtam in jezičnikom, v orglah pridružijo še ožje menzurirani godalni registri. Razvoj zaznamuje predvsem takratno kulturno področje južne Nemčije, zlasti ozemlje Habsburške monarhije in držav v njeni neposredni bližini. S tem se v orglah pojavijo veliko večje možnosti mešanja barv in načinov intonacije. Nekateri registri so bolj zaznavni, drugi tišji. Medtem ko flavte izgovarjajo hitro, godalni registri izgovarjajo in resonirajo počasneje. Ob združevanju barv v osemčeveljskih legah se je tako pojavila velika raznolikost, ki je bila v drugih orgelskih kulturah tistega časa v veliki meri izključena. Poleg barvnega učinka posameznega zvoka je tako potekal tudi dinamični proces, kar je v baročnem orkestru znano kot »mezza di voce«. Ker so se osnovni osemčeveljski registri tako jasno razlikovali, so jih v južni in osrednji Nemčiji v obdobju baroka poimenovali »Unterscheidliche«. Med njih uvrščamo naslednje registre: Gedackt, Quintatön, Principal, Viola di Gamba, Gemshorn in Flauto.
Tako se je rodila zamisel o številnih osnovnih registrih različnih oblik, ki je imela kasneje v obdobje romantike velik pomen. Tudi tonska estetika osrednjenemških orgel se je razvila v to smer. Bolj znani orglarji v izvoru te zvočne estetike so Johann Friedrih Wender, Tobias Heinrich Gottfried Trost in Zacharias Hilderbrandt.
S tem se je razvijala tudi umetnost registriranja oz. oblikovanja zvočne podobe. Carl Philipp Emanuel Bach piše o svojem očetu: »Organisti so se pogosto zbali, ko je želel igrati na njihove orgle in je na svoj način registriral, saj so mislili, da ne more zveneti tako dobro, kot je želel, nato pa so slišali učinek, ki jih je osupnil.«
Pri pregledu nemške orgelske romantike je potrebno upoštevati v tistem času zelo kontroverzno osebnost, prav tako orgelskega virtuoza in enega pomembnejših glasbenih teoretikov, Abbéja Voglerja. Prav preko njegovih idej se začenja doba simfonično orkestralne zvočne estetike. Dobro je znan tudi vpliv, ki ga je imel na kasneje znamenitega nemškega orglarja Eberharda Friedricha Walckerja, naslednika in utemeljitelja nemškega orgelskega izročila. V Walckerjevi orglarski delavnici so se izučili skoraj vsi pomembnejši nemški orglarji tistega časa, med njimi Johann Nepomuk Kuhn, Johann in Paul Link, Wilhelm Sauer, Georg Friedrich Steinmeyer ter Carl Gottlob Weigle. Kulturna zapuščina orglarske delavnice Walcker je tako neposredno v dobršni meri vplivala tudi na slovensko orgelsko krajino.
Zvočna celota orgel v Šentvidu pri Stični sloni na štirih stebrih.
- steber: glavno piščalje
Glavno piščalje vsebuje glasnejšo paleto zvokov. Osnovo predstavlja pet osemčeveljskih registrov, ki so stalnica glavnih piščalij že vse od obdobja baroka. V Šentvidu so to Principal, Gamba, Gemshorn, Hohlflöte in Quintatön. Vsak od teh registrov ima svojo specifično bravo, hkrati pa se ustrezno meša z ostalimi barvami.
Med njimi prisluhnimo zvoku gambe, ki v kombinaciji »počasne« izgovorjave in sapnice s stožci omogoča dinamično igro.
Most med tišjimi barvami in dominantnim principalom predstavlja Gemshorn, ta v kombinaciji z Gambo zveni kot t. i. echogeigenprincipal; v kombinaciji z Hohlflöte pa kot t. i. echoflötenprincipal. Na ta način pripravljene barve glavni Principal ne preglasi, temveč jo podpre.
Pomembno zvočno estetiko orgel iz obdobja romantike predstavlja klarinetna barva, ki jo dobimo s kombinacijo godalnega in flavtnega registra. V glavnem piščalju to omogoča kombinacija registrov Gamba in Hohlflöte. Še bolj specifičen klarineten zven pa zaslišimo ob rabi registra Quintatön s preostalimi posameznimi barvami.
Temeljno podporo glavnega piščalja predstavlja šestnajstčeveljski Bordun, ki je zaradi omogočanja selektivnejše rabe deljen na Bas in Discant. Za rabo nižje zvenečih zvočnih barv brez teže Borduna pa lahko barvam v osnovni legi dodamo globoki kvintni alikvot.
V alikvotni smeri se glavno piščalje usmerja v dve zvočni kroni. Flavtno zaokroža Flûte a Pavillon, principalno pa 4- do 5-vrstna terčna Mixtura.
- steber: piščalje drugega manuala
Piščalje drugega manuala vsebuje intimnejšo paleto zvokov. Ta nudi dodatne dinamične možnosti v žaluzijah, ki pa ne predstavljajo arhitekturnega dela zvočne zasnove tako kot v francoskih romantičnih orglah. Čeprav je Abbé Vogler z velikimi napori v Nemčiji propagiral žaluzije, so le-te začeli izdelovati zelo pozno. V Sloveniji je prve orgle z žaluzijami izdelala orglarska delavnica bratov Zupan leta 1897 za frančiškansko cerkev v Kostanjevici pri Gorici.
Osnovno paleto zvočnih barv predstavlja širok nabor godalnih registrov. Redkost v našem prostoru je šestnajstčeveljski Salicional z globokim in hkrati bogatim alikvotnim zvenom. Z uporabo suboktavne zveze registrov II. na I. manual pa omogoča celo dvaintridesetčeveljsko rabo.
Godalni registri v osnovni legi impresionirajo vsak s svojim karakterjem in dinamiko. Od najtišje Aeoline preko Salicionala do Geigen Principala. Prej omenjeno klarinetno barvo pa dobimo ob kombiniranju godal z Lieblich Gedacktom. Godalno piramido zaokroži alikvotno bogata Fugara. Svojevrsten eterični efekt pa doživimo z mešanjem nihajoče Undemaris z ostalimi zvočnimi barvami.
Za razliko od glavnega piščalja, ki za flavtno nadgradnjo zvena ponuja zgolj tišjo Flauto traverso, lahko na drugem manualu izbiramo med intimnejšo Flavto amabile in dominantnejšo Spitzflöte. Labialni del piščalja pa zaključuje Doubletta.
Svojevrstno zvočno posebnost predstavlja jezičnik Oboë, ki je replika istoimenskega registra v uršulinskih orglah v Ljubljani. S svojo spevnostjo in mehkobo omogoča lirično mešanje barv v vseh rabah. Od najbolj osnovne rabe z Lieblich Gedacktom ali štiričeveljsko flavto do šestnajstčeveljske rabe v I. manualu.
- steber: piščalje pedala
Temelj zvočnosti predstavlja pedalno piščalje, ki je zasnovano po Goršičevem vzoru. V šestnajstčeveljski legi zvok podpirata okrogel Subbass in masiven Principalbass. Slednji se nadgrajuje z Octavbassom, osemčeveljski Cello pa z bogatimi harmoničnimi toni poskrbi za vezavo zvoka pedalnega piščalja z manualnim.
Klenejše pedalne barve zaokroža register Bombarde s polovičnimi odmevniki in prenihajočimi jezički, ki so bili izdelani v orglarskem podjetju Chwatal & Sohn, Merseburg pred letom 1892.
Za tišje pedalne barve sta na voljo transmisiji Borduna iz glavnega piščalja in Salicionala iz piščalja drugega manuala. Zanimive in solistične barve pa ponujajo tudi rabe zvez z manualnim piščaljem.
- steber: transmisijski tretji manual
Če so se prvi trije stebri zvoka ozirali v zgodovino, pa transmisijski tretji manual predstavlja novodobno nadgradnjo zvočne zasnove. Ta namreč nima samostojnih piščali, temveč si izposoja intimnejše piščali drugega manuala. Na prvi pogled je četrti steber zgolj nadomestek še tišjega piščalja t. i. Echomanuala. Pa vendar je ta še kako vpet v zvočno zasnovo.
Ob rabi dominantnejšega glavnega in pedalnega piščalja si namreč hitro želimo več rahločutnih zvočnih barv. Tako jih z uporabo zvez lahko pridobimo iz tretjega manuala. Prav tako nam ta manual v zvezi na prvi manual omogoča zamenjavo funkcij glavnega in drugega manuala.
Ti štirje stebri tvorijo zaključeno homogeno zvočno celoto orgel. Ker so vzori zanjo v večini iz obdobja romantike, smo pri intonaciji zvoka posebno pozornost namenili zveznemu pokritju kar najširšega dinamičnega spektra. Tako lahko iz zvočnih barv na mnogotere načine izvajamo registrski crescendo ali decrescendo. Poleg ročnega registriranja dinamičnih sprememb je na voljo tudi nožna stopalka. Generalni tremulant stilsko sicer odstopa, saj ga načeloma ne najdemo v orglah iz obdobja romantike, a ponuja zanimive dodatne zvočne možnosti.
10 – Orgle v ljubljanski stolnici (Ivan Milavec, Op. 26, 1911): Foto: Aleš Razpotnik
11 – Igralnik orgel v ljubljanski stolnici; Foto: Gregor Klančič
12 – T.i. usta piščali registra Kvintaten 8', katerega replika bo v novih orglah v Šentvidu pri
Stični; Foto: Aleš Razpotnik
Zaključek
Spoštovanje in ohranjanje naše glasbene tradicije, ki vključuje tako izobraževanje kot instrumente, zahteva sodelovanje velikega števila in skupin ljudi. Pri odločitvah je potrebno upoštevati raznolikost strokovnih mnenj. Spomeniki zgodovinskih obdobij niso zgolj materialna zapuščina, temveč tudi kultura oz. estetika zvoka, kar je potrebno vedno znova ozaveščati.
Dandanes je zanimivo vprašanje, kakšna je prihodnost slovenskega liturgičnega instrumenta. Velikokrat govorimo o tipični slovenski intonaciji. Pa vemo, kaj to točno sploh pomeni? Kaj naj bi bil slovenski zvok in kakšne so slovenske ideje zvoka orgel v romantiki? Ali jim sploh lahko pravimo slovenske ali pa gre le za zamisli posameznikov, ki so se z razumevanjem dogajanja v tedanjem evropskem prostoru uveljavile tudi na slovenskem področju?
V Šentvidu pri Stični tako stojijo orgle, ki odražajo estetiko zvoka konca 19. in začetka 20 stol. v Sloveniji. V instrument so vključene vse pomembne pridobitve tistega kot tudi današnjega časa. Orgle s svojo, za naše slovensko področje moderno zasnovo ter tako starimi kot tudi novimi zvočno-tehničnimi elementi predstavlja edinstveno zgodbo.
Postavitev novih orgel je bil obsežen, tehnično in strokovno zahteven in poglobljen projekt, ki je v sodelovanje povezal veliko število ljudi. Posebna zahvala gre domačemu župniku Izidorju Grošlju za zaupanje in uspešno vodenje projekta ter Orglarstvu Močnik za izjemno opravljeno delo. Zahvala gre tudi vsem, ki so kakor koli pomagali pri projektu novih šentviških orgel. Povezovanje in spoštovanje sta temeljna kamna uspešnih projektov in vizije, da skupaj, s pogledom v preteklost, najdemo svojo pot v prihodnost. Dobri medsebojnimi odnosi, razumevanje in podpora drug drugemu so temeljni gradniki naše kulture in s tem boljšega jutri! In tega nas učijo tudi orgle, ki jim upravičeno rečemo kraljica glasbil.
