Zakramenti

Zakramenti 2017-11-16T13:59:32+00:00

SVETI KRST

Krščevanje otrok poteka enkrat mesečno, praviloma drugo nedeljo v mesecu. Datuma priprava na krst in krsta  sta navedena  v oznanilih. S seboj prinesite Družinsko knjižico, če jo imate, in rojstni list otroka. Pogoj za krst je vera staršev in njihova pristna želja krstiti otroka. Če imajo starši vero in željo, je večja gotovost, da bodo otroka versko vzgajali. Otrok naj ima vsaj enega botra, ki ima pogoje za to službo. Boter, ki je iz druge župnije, naj prinese potrdilo o sposobnosti za botra, ki ga pridobi pri župniku tiste župnije, kjer ima stalno bivališče. Pogoji za botrstvo pri krstu in birmi so našteti v Zakoniku Cerkvenega prava v kan. 872, 873 in 874. Boter ali botra naj bo samo eden, lahko pa sta eden in ena. Da je komu dovoljeno sprejeti službo botra, je treba:

  1. da ga izbere krščenec sam ali njegovi starši oziroma njihov namestnik, če pa teh ni, župnik ali krstitelj; biti mora sposoben in voljan opravljati to službo;
  2. da je izspolnil 16 let, razen če krajevno ordinarij določi drugo starost ali iz upravičenega razloga župnik ali krstitelj sodi, da lahko dovoli izjemo;
  3. da je katoličan, da je bil že pri birmi in pri obhajilu in da živi primerno nalogi, ki jo bo sprejel; (če je poročen, mora biti cerkveno, samski ne sme živeti v izvenzakonski skupnosti);
  4. da mu ni nobena cerkvena kazen zakonito naložena ali razglašena; da ni krščencu oče ali mati.

Krščeni, ki je član nekatoliške cerkvene skupnosti, je lahko hkrati s katoliškim botrom samo priča krsta. Krstitelj mora podeljeni krst vpisati v krstno knjigo župnije, kjer je bil krst opravljen. Starši naj bi bili cerkveno poročeni, čeprav tudi civilni zakon ali življenje v izvenzakonski skupnosti ni nepremagljiva ovira za krst otroka.

Cerkev krščuje tudi odrasle. Potreben je ustrezen pouk o veri, ki ga kandidat dobi pri domačem župniku ali pa se bodoči kristjan pridruži kakšni večji skupini pripravnikov na krst v bližnji župniji ali dekaniji. Pri nas je priprava odraslih v župniji Grosuplje.

PRVO OBHAJILO

V naši župniji otroci pristopijo k prvemu svetemu obhajilu, ko obiskujejo tretji razred devetletke. Slovesnost je v župnijski cerkvi običajno prvo ali drugo nedeljo v maju. Nujni pogoj za prejem prvega obhajila je obisk verouka in nedeljske maše po možnosti skupaj s starši in sodelovanje v življenju župnije.

SVETA BIRMA

K sveti birmi lahko pristopijo otroci, ki obiskujejo deveti razred osnovne šole. V naši župniji je birma vsako leto. Nujni pogoj za prejem zakramenta birme je obisk verouka, sodelovanje pri verouku in v življenju župnije in obisk nedeljske maše.

V času priprave na birmo se birmanci ob določeni soboti v mesecu srečujejo s svojimi birmanskimi animatorji.

SVETI ZAKON

Cerkev blagoslavlja zakonsko zvezo moškega in ženske. Idealno je, da sta oba kristjana, poučena v veri in da oba tudi živita po veri. Četudi ni čisto vse tako, je cerkvena poroka možna. Nujni pogoj je krst enega od zaročencev. Manjkajoče zakramente je mogoče še prejeti ali dobiti spregled škofa. Zlato pravilo, ki ga moramo dosledno spoštovati, je, da nikogar ne smemo siliti k cerkveni poroki. To pravilo dosledno spoštuje tudi Cerkev. Zato je uvedla več oblik: poroka kristjana s kristjanom, poroka kristjana z nekristjanom, in poroka para mešane veroizpovedi.

Za poroko se je potrebno oglasiti pri župniku enega od zaročencev.  Z župnikom se morate dogovoriti vsaj mesec dni pred datumom poroke. Kandidata potrebujeta krstni in samski list, ki ga dobita v župniji, kjer sta bila krščena. Pred poroko zelo priporočamo obisk tečaja za zaročence. Tečaj za zaročence je v Ljubljani na Krekovem trgu 1 v isti stavbi, kot je uredništvo verskega tednika Družina. Program dobite pri župniku.

PRIPRAVE NA KRŠČANSKI ZAKON

 

SVETA SPOVED

Človek je bitje, ki ga je ustvaril Bog ob sodelovanju staršev. Svobodno se odloča za dobro ali zlo. Vera nas uči, da se greha lahko osvobodimo z vero v Božje usmiljenje in odpuščanje. Zato imamo zakrament sprave z Bogom in bližnjim ali po domače sveto spoved.

Sveto spoved lahko opravite pred, pa tudi med sveto mašo. V župnijski cerkvi imamo v adventnem,  postnem času in pred praznikom vseh svetih  tudi možnost spovedi pri tujih spovednikih, ki jih povabimo iz sosednjih župnij. Vsak prvi petek in za največje cerkvene praznike (božič in velika noč) duhovnik obišče na domu tiste bolnike in ostarele, ki ne morejo sami v cerkev. Kdor želi ta obisk, naj to sporoči v župnišče, da se dogovorimo za uro obiska.

SVETO MAZILJENJE

Nihče se ne more izogniti zakonitostim našega bivanja. Potrebno jih je preprosto sprejeti. Cerkev človeka ne pušča samega tudi tedaj, ko medicina in znanost ne moreta več pomagati.

Zakrament svetega maziljenja ima svojo utemeljitev najprej v Jezusovem odnosu do bolnikov, ki jim je posvečal veliko pozornost. Apostol sveti Jakob nam sporoča: Kdor je med vami bolan, naj pokliče duhovnike Cerkve in naj molijo nad njim ter ga v Gospodovem imenu mazilijo z oljem. Molitev, porojena iz vere, bo bolnika rešila in Gospod ga bo okrepil; če je v grehih, mu bodo opuščeni. Jak 5. 14 – 16

Zakrament svetega maziljenja bolnik in ostareli lahko prejmeta večkrat. Staro pojmovanje, da je to zakrament samo za zadnjo uro, ni v skladu z učenjem Cerkve. Seveda je potrebno sprejeti zakrament v veri in zaupanju v moč zakramenta. V župnijski cerkvi podeljujemo zakrament svetega maziljenja ob srečanju ostarelih in bolnikov. Idealno je, da bolnik ali ostareli sam izrazi željo, da prejme sveto maziljenje. Veliko dejanje ljubezni je, da bolnika ali ostarelega pripravimo na prejem zakramentov pred odhodom v večnost. Tudi v tem primeru velja pravilo, da ne smemo nikogar siliti. Če boste ocenili, da potrebujete sveto maziljenje, pokličite katerokoli uro, tudi sredi noči!

Kadar je bolnik v bolnici in želi prejeti sveto maziljenje, lahko pokličete tudi bolniškega duhovnika. V Ljubljani je bolniška župnija pri svetem Petru. Bolniška župnija Ljubljana 01 232 04 49.  Bolniški župnik lahko tudi krsti otroka, ki je v bolnici v smrtni nevarnosti.

POGREB

Človek je umrljivo bitje. To najbolj občutimo, ko se srečamo z odhodom naših dragih v večnost. Že od najstarejših časov je imel človek posebne kraje in prostore, kjer se je poslovil od svojih dragih. To so naša pokopališča. V naši župniji imamo dve pokopališči: ob cerkvi in novo pokopališče, kjer je sedaj nova poslovilna vežica.

Skrb za poslovilno vežico in izkop jame ima pogrebni zavod Perpar.

Za cerkveni pogreb se je potrebno oglasiti pri župniku. S seboj obvezno prinesite potrdilo zdravnika o smrti pokojnika. Dogovorili se boste za dan in uro pogreba in naročili zvonjenje za zadnjo uro.

Zvonjenje za zadnjo uro, za čas pogrebnega slovesa in ob pogrebu se v Šentvidu naroči pri župniku, na podružnicah pa pri mežnarjih ali ključarjih, ki skrbe za določeno cerkev. Po sklepu Župnijskega pastoralnega sveta naše župnije se mrliški zvon prvič oglasi ob naznanilu smrti, tako imenovani cingeljc ali navček. Naslednjič pa se zvoni, ko pripeljejo pokojnika v poslovilno vežico. Za farane je to znamenje, da se lahko pridejo poklonit njegovemu spominu.

Koliko časa leži pokojnik v poslovilni vežici, je odločitev domačih. Če je klasični pogreb, je to nujno 48 ur. Tudi v primeru žarnega pogreba je primerno, da je pokojni eno noč v vežici. Le tako se lahko od njega poslovijo vsi, ki to želijo. Če pripeljejo žaro dopoldne in je še isti dan popoldne pogreb, je mnogim slovo onemogočeno. Zelo lepo in prav je, da se udeležimo pogreba soseda, vaščana, občana. Udeležba pri pogrebu spada med tako imenovana telesna dela usmiljenja, ki so gotovo zaslužna tudi za našo večnost.

Pri nas je večina pogrebov z mašo. Ni pa nujno. O tem odločajo domači. Na njihovo željo je pogreb lahko tudi brez maše. Zadeva kulture in pietete, to se pravi spoštljivega odnosa do pokojnega in njegovih najdražjih pa je, da se poslovimo dostojno oblečeni in da se kulturno obnašamo. Na prostoru poslovilne vežice naj ne bo glasnega govorjenja, neprimernih besed, ne kajenja , ampak spoštljivi molk, spoštovanje do pokojnega in njegovih najdražjih. Prav tako smo v sprevodu tiho. Če je pogreb z mašo, je znamenje našega spoštovanja tudi to, da spoštujemo pokojnikovo duhovno življenje in se zato udeležimo tudi maše. V cerkvi se ne postavimo zadaj pri vratih, da tako ne oviramo tistih, ki bi želeli aktivno sodelovati pri maši.

Če je pogreb na Žalah v Ljubljani ali v drugi župniji, se prav tako oglasite pri domačem župniku.

Ob smrti morajo prenehati tudi vse morebitne stare zamere. O mrtvih samo dobro, so rekli že stari Rimljani. Tu sta pomembni samovzgoja vsakega odraslega posameznika in vzgoja otrok ter mladine. Kakor želimo, da bi o nas lepo govorili po odhodu v večnost, s takim spoštovanjem govorimo tudi mi o tistih, ki so že prestopili prag večnosti.