Naša faranka Tina Zajec, laiška misionarka, se po treh letih delovanja v Angoli vrača domov. V nadaljevanju lahko preberete poročilo o njenem delu.
Pozdravljeni vsi!
Kot je nekaterim med vami že znano, prihajam 14-ega avgusta domov. Tako bom zaključila mojo triletno pot kot laiška misijonarka. Z več koncev sem že dobila prošnjo, da naj napišem kaj o svojem delu, ki sem ga opravljala tukaj. Kaj naj rečem, človek obrača, Bog pa obrne. Delala sem »vsega drugega več«, kot tisto, za kar sem prišla v Angolo. Najmanj od vsega sem bila slaščičarka. Najraje sem bila »malarka«, učiteljica likovnega pouka in šofer. Res zanimivo, kako en kupček pločevine (beri: avto), daje človeku občutek svobode.
Dobre tri mesece sem bila v Luandi, glavnem mestu Angole. Tam je v tem času že potekal slaščičarski tečaj na misijonu, tako da smo samo sem pa tja kdaj uporabili moje recepte. Učila sem jih dekoriranja in pisanja na torte, izdelave rož in figuric. V tem času, ko sem bila v Luandi, sem s sestrami obiskala Calulo in to je bila ljubezen na prvi pogled. Sestre sem prepričala, da sem se lahko čez par dni vrnila v Calulo in tam tudi ostala. Calulo je eden lepših krajev v Angoli. Lepota narave.
V Calulo sem prišla februarja 2011, ravno z začetkom šolskega leta. Ob dopoldnevih sem pomagala v pekarni in kuhinji pri pripravi šolske malice otrokom, ob popoldnevih pa sem imela tečaje risanja za otroke z ulice. Ko sem bila še doma, sem imela risanje za hobi, tukaj sem ga pa prakticirala z otroki skoraj vsak dan. Na risanje je prihajalo do trideset otrok na dan. Risanje smo imeli trikrat na teden (tri skupine). Ob koncu trimestra so najbolj zagnani risarji dobili za nagrado knjigico, ki sem jo izdelala za njih z vsebino vsega, kar smo v tistem trimestru risali. Te knjigice imajo zame osebno veliko vrednost. Ostali malo manj »zagnani« risarji so dobili barvice, flomastre… Ob sredah sem hodila na Quitilo, kjer imamo podružnično šolo. Tam sem imela likovno vzgojo oz. ročne spretnosti v vseh razredih. V tem letu sem imela obiske tukaj v Calulu. Julija so prišli g. župnik, ga. Anica, Irena in naš ate, ki so mi med drugim prinesli tudi ogromno materiala za delo z otroki. Septembra pa sem imela še obisk g. Kerina in s. Zvonke. Vsem se zahvaljujem za obisk. Ti obiski so bili »močni«.
V letu 2012 (do maja) sem ob dopoldnevih pomagala v pekarni in v kuhinji. Ob sredah sem bila na Quitili. Na Quitili sem bila tudi, ko ni bilo šoferja, vse do konca leta. Marca sem začela s slaščičarskim tečajem, ki se ga je udeležilo 16 oseb. Vsi so po koncu tečaja prejeli spričevalo o opravljenem tečaju in knjigico z recepti, ki smo jih prakticirali na tečaju. S tem spričevalom lahko delajo v pekarni ali slaščičarni. Za eno od tečajnic vem, da je že odprla kantino in prodaja torte. Tiste kjigice z recepti imajo zame zopet veliko vrednost. Maja sem bila doma, kjer sem zajela malo slovenskega zraka. Prvič sem videla tudi svojega nečaka Roka, ki bo avgusta upihnil drugo svečko na torti. Ko sem se konec maja vrnila v Calulo, sem začela hoditi po vaseh z enim od naših duhovnikov salezijancev in to vse do konca decembra, ko je odšel na drug misijon. Po vaseh sem se ukvarjala z otroki. Moj »ruzak« je bil vedno poln barvic in papirja. Tudi računalnik mi je prišel zelo prav. Vedno smo pogledali kakšen film ali risanko. V tem času sem začela s svojimi poslikavami na stene. Po vaseh sem poslikala štiri kapele s sedmimi poslikavami. Štiri poslikave Marije pomočnice, Svetega Jožefa, Dobrega pastirja in Janeza Krstnika. Poslikala sem tudi šolo na Quitili s tremi poslikavami svetnikov: Dom Bosco, Madre Mazzarello in Marija Pomočnica ter dva zemljevida. Poslikala sem tudi šolo v Calulu z desetimi poslikavami, od tega je pet poslikav salezijanskih svetnikov. Sledila je poslikava vrtca tukaj v Calulu in v Bengueli. Pri poslikavah so mi pomagali tudi nekateri risarji z mojega tečaja risanja. Ob sobotah sem se ukvarjala s hišnimi puncami. Imele smo šivanje. Živijo na misijonu, ker so iz oddaljenih krajev ali so sirote, da nimajo nikogar, da lahko tukaj hodijo v šolo.
Julija 2012 sem končno pripeljala v Calulo tudi Mivin avto, ki je bil januarja istega leta blagoslovljen v naši fari. Uporablja se za prevoz učiteljev na Quitilo. Služi svojemu namenu.
V letošnjem letu sem bila vse do konca maja vsak dan na Quitili. Bila sem za šoferja, dokler nisem naučila voziti sestre, ki je odgovorna voziti avto za šolo. V večini sem se ukvarjala z didaktičnim učenjem (barve, številke, črke,meseci,dnevi…) in s tem tudi napolnila stene v učilnicah. Veliko sem imela likovne vzgoje, nekaj malega zemljepisa in bila sem v razredih, kjer je manjkal učitelj. Si predstavljate, da sem imela celo par ur matematike, moje večne sovražnice. Zdaj sem tam zaključila in na novo začela s tečajem risanja v Calulu. Na tem tečaju imam okoli 15 risarjev, ki so bili na mojem tečaju prvo leto. Imamo nadaljevalni tečaj. S poslikavami še nisem zaključila.
Poleg vsega tega, kar sem naštela, sem delala še »vse sorte«. Delala sem razna dela na misijonu – tam, kjer so me rabili, od beljenja šole, poslikav na blago, izdelave papirnatih rož za romanja, peke za razna slavja in kar tako, šivanja uniform za otroke v vrtcu, fotokapiranja za šolo…
Tisti denar, ki ste mi ga namenili na dan podelitve misijonskega križa in tistega, ki ste mi ga dali na roke, sem namenila za vodnjak tukaj na misijonu. Ta vodnjak je bil prepotreben. Bili so večni problemi z vodo, največkrat pomanjkanje. Vodo smo hodili iskat s kantami v reko, največkrat hišne punce. Življenje sester in punc na misijonu je sedaj mnogo lažje. Otroci na šoli imajo sedaj dostop do pitne vode in končno lahko uporabljajo sanitarije. Končno imajo tudi vrt z zelenjavo. Ko bo stvar dokončno urejena, vam pošljem slike.
Kaj naj vam rečem. Hvala, ker ste dihali z mano. Bila sem vesela vseh vaših odzivov. Hvala za vse vaše misli in molitve brez katere ne gre. Ta vez z domovino me drži pokonci. Je kot zrak. In še vedno mi je toplo pri srcu, ko se spomnim na dan podelitve misijonskega križa.
Imejte se lepo!
Tina
Njena pisma si lahko preberete tukaj.
