Križev pot Sad-Rdeči kal

 

1. postaja

Jezus je obsojen na smrt

 

O velika ljubezen Boga do naših duš! Za vse je storil isto; in vse je povabil k temu.

On ni mislil nase, ampak na nas; vse je delal za nas; in vse Njegovo trpljenje in zasluge istega Njegovega trpljenja so naše. Tolikšne zakladnice zaslug, kreposti, del, vse je naše; in vse je za nas, če hočemo. To je velika stvar!

Nisem si mogla kaj, da ne bi jokala ob premišljevanju tako silne ljubezni Boga do mene, ubogega bitja. Iz srca sem Mu rekla: »Moj Bog, Tvoja sem. Glej me, pripravljena sem, da izpolnim Tvojo sveto voljo« (D. III, str. 58).

Prošnje:

– Gospod, pomagaj nam razumeti, da si vse, kar si naredil, naredil za nas.

– Vedno, kadar ne sprejemamo Tvojih darov.

– Vedno, kadar Ti ne znamo reči hvala.

4. postaja

Jezus sreča svojo Mater

Naenkrat sem se znašla v poglabljanju v tisto bolečino in bridkost, ki jo je trpela presveta Mati, ko je srečala Jezusa na poti na Kalvarijo. Objela sta se Sin in Mati; in ti dve prebodeni srci sta se združili v eno samo srce, skladno z Božjo voljo, trdno odločena in pripravljena na Božje povelje; enotna v hotenju in vsa pozorna na naše odrešenje. Presveta Mati je bila pomočnica svojega Sina; vse, kar je naredil Sin, je naredila Ona; vse kar je trpel Sin, je trpela Ona; toda največje bolečine so bile notranje. Videla sta, kako malo se bodo vsa bitja menila za tako veliko ceno, in koliki, koliki se ne bodo hoteli okoristiti z njo! (D. III, str. 1175)

Prošnje:

– Za vse otroke, ki povzročajo trpljenje svojim materam.

– Za vse, ki trpijo, pa ne zaupajo v Marijino varstvo.

– Za vse, ki ne pustijo, da bi jih spremljala tiha Marijina navzočnost.

7. postaja

Jezus pade drugič pod križem

 

Razumela sem, da ni teža lesa tako pogosto povzročala, da je padal, ampak teža krivd in nehvaležnosti vsega sveta. Tam sem bila tudi jaz in srce se Mu je trgalo, ko je videl, da Mu bom tako nehvaležna.

O velika Božja ljubezen! Z nehvaležnostjo sem Ga vodila v smrt, v smrt na križu, On pa je z neskončno ljubeznijo prelil vso svojo kri za mojo dušo (D. II, str. 792).

Prošnje:

– Vsakič, ko ne znamo prepoznati Tvojih del.

– Vsakič, ko se Ti ne zahvaljujemo v svojih bratih.

– Vsakič, ko obračamo hrbet Tvojemu usmiljenju.

Razmišljanje:

.. po moji ulici …

Ko premišljujem to pot, onemim. Kot da je

odrešenje nekaj, kar se je zgodilo v Knjigi,

ne zares, kot da je zgodba o križevem potu

in o križanju res le zgodba. Tako živimo.

Na oni strani ceste nekdo kriči v gluho noč.

Joka otrok, ko bi vendar moral sladko spati.

Luči gorijo vse noči in to niso luči veselja.

Zjutraj utrujeno lezejo iz svojih domov, v boju

za kruh. Trdo in trpko je mnogim življenje.

Mladi zgubljeni iščejo bisere v blatu.

In stari pijanček že navsezgodaj meri

svojo večno pot do steklenice.

Pod mojim oknom hodi obupanka

in nosi mimo vseh nas masko ravnodušnosti.

Tam čez se vsak dan dogaja večni prepir

med možem in ženo, ki naveličana samo še

zaradi brezizhodnosti živita skupno utesnjenost.

V velikem sivem betonu na oni strani životari

življenje in išče sonca, tudi v moji hiši

se marsikdaj vlečejo temne sence čez ljubezen.

Vsi smo na poti, vsak nosi svoj križ.

Samo zdi se, da je od Golgote dva tisoč let

in da se je za vedno enkrat zgodila nekje drugje.

Kristus trpi med nami zdaj, vsak dan,

na vseh koncih sveta.

Tudi po moji ulici gre križev pot. O Bog,

daj mi oči, ki vidijo, daj mi pogum,

daj mi srce Veronike!

Besedilo Mira Dobravec

Deli zgodbo

Share on facebook
Share on twitter
Share on linkedin
Share on print
Share on email