Na povabilo Župnijske Karitas nas je 15. oktobra 2016 v Šentvidu pri Stični obiskal Robert Friškovec. Je duhovnik, ki deluje v naših zaporih. Pogosto ga imenujemo kar zaporniški duhovnik. Po večerni sveti maši, ki jo je darovalo pet duhovnikov, je imel gospod Robert predavanje v župnijski dvorani. Tema predavanja je bila: “Kako stopiti v stik z ljudmi v stiski”.
Po pozdravu gospoda župnika Izidorja Grošlja in tajnice Župnijske karitas Tatjane Škrabec, je Robert pričel s svojo predstavitvijo. Najprej nas je povprašal po našem počutju. Najbolj ga je zanimalo, kaj je v nas, kaj se dogaja v naši notranjosti. Naši pogovori so preveč klasični, vsakdanji. Iz tega okvira lahko gremo ven, naredimo korak naprej in preoblikujemo našo držo. Zanimati nas mora, kaj je živega v človeku, za katerega nam je mar.
V Sloveniji imamo šest zaporov na trinajstih lokacijah. Robert deluje kot zaporniški duhovnik in kot koordinator za duhovno oskrbo – za vse verske skupnosti, ki jih je v Sloveniji 50. Deluje z žrtvami, ki jih na žalost nikoli nihče ne vpraša, kako se počutijo. Ustanovil je telefonsko številko za klic v sili, imenovano Job, z namenom, da lahko spregovorijo tudi žrtve kaznivih dejanj. Deluje z družinskimi člani storilcev in žrtev. Njegova skrb so delavci, ki so zaposleni v zaporih, ki posrkajo vase vse, kar se tam dogaja in mnogi od njih ne zmorejo več, postanejo zagrenjeni. Deluje z ljudmi po prestani kazni, ker je življenje zanje pretežko, ker jim ljudje enostavno »ne pustijo živeti«. Pomaga Slovencem, ki so zaprti po svetu. Teh je kar 200. Uredi jim pravno pomočjo, pomaga sorodnikom, ki želijo k njim na obisk… Deluje s prostovoljci različnih fakultet, ki se odločijo, da bodo spremljali zaprte osebe. Zadnji program, na katerem deluje, je program obnavljalne pravičnosti. Skupaj pripelje vse, ki so bili povezani v kaznivem dejanju. Žrtve in storilci se namreč spreminjajo šele tokom notranjega očiščevanja, praznjenja. Obe strani morata doseči notranji mir. Ko je človekova notranjost napolnjena z jezo, užaljenostjo, bridkostjo, se mora izprazniti, kajti šele takrat se lahko začnejo pozitivne spremembe.
Robert je v vsebini »Kako stopiti v stik z ljudmi v stiski” izbral področje, kako pravzaprav slišati drug drugega. Spraševal se je, kdo je človek, ki je v stiski. Si ti? Sem jaz? Danes je preveč maske, igre. Igramo in se skrivamo celo pred najbližjimi. Nihče več ne ve, s kom živi.
Kdo so ljudje v stiski? So starši, ki jim otrok na vrata napiše, naj nihče ne vstopa v njegovo sobo? So starši, katerih otroka že več let ni domov in ne vejo, kje je? Odgovor je lahko le ta, da vsak človek nosi v sebi neko stisko, tudi tisti, ki mislimo, da je nimamo. Nikoli pa nihče od nas ne sme dopustiti, da so soljudje predmet naše sreče ali naše nesreče. SREČA JE V NAS SAMIH.
Ljudi v stiski moramo slišati, da izvemo, kaj je v njih. Sočloveku ne moremo pomagati z besedami: Saj bo. Bo že. Saj bo že Bog poskrbel… Tudi strah nas ne sme biti, kaj bomo naredili s tistim, kar bomo slišali. Človeka v stiski ne moremo razumeti, ker nismo v njegovi koži, lahko le rečemo, da ga slišimo. Tudi pomagati mu ne moremo. Pustiti mu moramo odgovornost, da živi in da sam išče rešitve iz težav. Ugotoviti mora, kaj lahko naredi sam, mi smo samo njegova opora, njegov kažipot.
Ali slišimo drugega? Ali se učimo pogovora? Najprej moramo biti ČLOVEK, šele potem kristjan… Če nismo najprej ljudje, nam vsi dodatki, do katerih smo prišli v življenju, nič ne koristijo.
Slišati moramo tudi sebe. Kje sem? Kaj se v meni dogaja? Ali sem sploh zmožen stopiti k nekomu, ki potrebuje pomoč? To so vprašanja, ki si jih moramo zastavljati vsakodnevno. Vedeti moramo, kdaj se moramo ustaviti, kdaj je dovolj. Iz sebe moramo dati vsa bremena, ki jih nosimo. Nihče od ljudi, ki jim želimo pomagati, ni kriv, da je v naši notranjosti breme.
Zaradi bolečine, ki je ne damo ven, začnemo ljudje bežati. Bežimo v svojo sobo, za računalnik, v družbo, k prijateljem, kakršnih si ne želimo, v gledanje nadaljevank, v alkohol, mamila… To počnemo, če nismo »slišani«. Vsak izmed nas bi rad, da ga kdo vidi. Žeja nas po ljubljenosti, po sprejetosti.
Tudi nebesedna komunikacija nam lahko ogromno pomaga. Človeka lahko beremo z očmi, glede na to, kako sedi, kako leži, kako ima postrižene nohte, kakšno pisavo ima, kako riše, slika… samo naučiti se moramo teh veščin. Komunikacija je učinkovita takrat, ko nas sogovorec sliši na način, kot želimo mi sami. V komunikaciji moramo biti umirjeni. Ne smemo izkoriščati moči, avtoritete, čeprav nismo kos pogovoru. Sogovorca morata na isto raven. Včasih je dovolj že to, da smo tam. Ni nam potrebno modrovati, biti pametni. Pogovor je uspešen, če pridemo do učinkovite rešitve za obe strani.
Ovire, na katere naletimo, ko želimo pristopiti do človeka, so: ponujanje naših rešitev, moraliziranje, svetovanje, sugeriranje… Človeka vprašajmo, kaj je že sam naredil za rešitev situacije, v kateri se je znašel. Ko vidimo, da se še ni lotil reševanja, ga vprašajmo, kaj je pripravljen narediti za to. Usmerjajmo ga, on pa naj dela sam. Ko situacijo rešuje, vidi, da to dela sam in to mu veliko pomeni. Mi smo samo nekdo v ozadju, ki mu nudi moralno oporo, ki ga potisne takrat, ko obnemore. Smo njegov kažipot.
Med nami je preveč ovir, posploševanj (VSE je brez veze. NIHČE mi ne pomaga.), zasliševanj (Kje si bi? Kaj si delal? Zakaj si to naredil?), negativnega humorja, sarkazma, čustvenega izsiljevanja (Saj bom kar šla, ker me nimaš nič rad. Zakaj mi ne poveš, da me imaš rad?), pomanjkljivih informacij (Saj veš. Moral bi sam ugotoviti.). Premalo pa je zanimanja (Mi lahko o tem kaj več poveš? Rad bi vedel o čem govoriš.) govorjenja v prvi osebi ednine (Bolje bi se počutil, če bi… Vesel bi bil, če…), povratnih informacij (Kako si me razumel? Kaj si slišal, da sem ti rekel?).
Slovenci imamo mnogo težav, ker ne znamo opisovati svojih čustev. Ne znamo povedati, da smo jezni, da nas je nekaj prizadelo, da nas boli. Če nas kdo sprašuje po teh čustvih, se razjezimo. Lažje govorimo o drugih, kot o sebi.
Delo z ljudmi v stiski nam ne sme biti problem, ne smemo si misliti, da moramo, ampak nam mora biti izziv, želeti si moramo, ker le tako lahko delamo. Drugače lahko zbolimo.
Kadar smo z ljubljenimi, ubogimi, imejmo čas. Dati se jim moramo v celoti, slišati jih moramo 100%. Biti moramo vztrajni. Moliti moramo in dopustiti, da smo orodje v božjih rokah. Delavci rabimo molitev naših soljudi. Prosimo jih, naj za nas molijo. Vsak apostolat, predvsem delo z ubogimi, z ljudmi, ki nas rabijo, potrebuje za sabo ogromno molitve. Vera je vsebina. To, kar prejemamo iz molitve, je naš vodnjak iz katerega pijemo, iz katerega pijejo tudi naši soljudje.
Jožica Jevnikar
