Ne morem povedati, kako mi je bilo grozno. Nekaj me je vleklo tja, čeprav sem se zatrdno odločila, da ostanem doma. A sem šla. Na tisto grozno pot, na tisti grozni hrib, med tiste grozne ljudi, ki so ves čas kričali, zmerjali in ščuvali drug drugega. Za hip sem Ga zagledala na tleh, v prahu pod tistim groznim križem. Srce se mi je ustavilo. Moj Gospod, učenik… Ponižan, nemočen, brez kančka človeškega dostojanstva. Moj obraz so prekrile solze, ko sem kakor v najhujši nočni mori stala pred tistim groznim križem ob Njegovi materi in Janezu. Množica je kričala. Mi smo molčali. Nisem mogla umakniti pogleda z njegovega obličja. Če bi izmerili trpljenje vsega človeštva vseh časov obstoja, se ne more primerjati s tem, kar je trpel Gospod. Zdi se mi, da so se v njegovem trpljenju sekunde merile v urah in Bog mi je priča, da še nikoli nisem videla, slišala, čutila česa tako nedoumljivo strašno težkega in veličastnega hkrati. Njegovo telo se je v zadnjem sunku življenja usločilo kakor tetiva na loku, množica je v delčku sekunde popolnoma onemela, Njegove oči so zažarele v osupljivi svetlobi drugega sveta, ko je zaklical: Oče, v Tvoje roke izročam svojo dušo. Nenadoma je svet prekrila tema, gosti oblaki so se zgrnili nad Kalvarijo in množica se je v brezupni naglici pognala na vse strani. Otroški jok se je mešal s kletvicami vojakov in otožnim stokanjem ženic. Mi pa smo še kar stali tam. Njegova Mati je stala tam, presunljivo mirna ni niti za hip umaknila pogleda z njegovega obličja. Janez jo je rahlo podpiral, tresel se je in po licih so mu tekle solze olajšanja, razočaranja in strahu obenem. Pobožala ga je po roki in pomignila vojakom, naj se usmilijo mrtvega telesa in njene razklane duše. Jezusa so položili v njeno naročje in ona Ga je pobožala z isto ljubeznijo, kot Ga je gledala vse življenje. Kot gleda Mati svojega Sina. Takrat me je dokončno zlomilo. Res se je zgodilo. Usmrtili so Ga. Njega, ki je oznanjal le mir, veselje in ljubezen, so obsodili, mučili in ubili. Zbežala sem stran, daleč, domov. A tudi tam nisem našla miru. Vse je umrlo z Njim.
***
V mestu je naslednji dan vladala turobna tišina. Še na tržnici ni bilo nikogar, le tu in tam so na kakem dvorišču stali ljudje in se pritajeno pogovarjali o tem, kaj se je zgodilo. In da se farizeji bojijo tretjega dne. Ukazali so zavaliti skalo pred njegov grob, da ga ne bi učenci ukradli in potem govorili, da je vstal od mrtvih. Kako nizkotno. Še v grobu mu niso dali miru. Šla sem pogledat tisto sramotno skalo, ki je nemo govorila, da je vse brez smisla, da ni tretjega dne. Vojaki, ki so stražili grob, so se norčevali in na ves glas posmehovali. Govorili so skali, naj se premakne, naj skoči v zrak in se pri tem divje smejali. Kakor v blodnjavih sanjah sem odtavala od tam in se spraševala, kje so Njegovi učenci. S pogledom sem objela kraj, kamor so ga položili, trdno prepričana, da se ne vrnem več.
***
Ni mi dalo miru. Sredi noči me je zbudila žareča iskra sredi srca, da sem se pognala kvišku in se še v temi odpravila h grobu. Marijo sem srečala malo pred vrtom, tudi njo je neznana sila pripeljala sem.
Spogledali sva se in tekli do skale. Skala? Skale ni več! Tudi vojakov ni. In čeprav je še noč in je temno, je grob obsijan s svetlobo tisočerih sončnih vzhodov. Tresem se, Marija čvrsto stiska mojo roko. Strah me je. Hočem se obrniti in zbežati a so moje noge kakor vkopane. Nenadoma se bleščeča svetloba premakne in iz nje stopi … angel. No, vsaj tako si mislim, čeprav mi v tem trenutku razum ne deluje najbolje. Angel z nežnim glasom pove, da je Gospod vstal. Vstal? Kako vstal? Čemu vstal? Skozi možgane mi kakor ognjene puščice švigajo misli in spomini na Njegove besede, na obljubo večnosti, na … tretji dan. Angel izgine, pogledam Marijo in ji hočem nekaj reči, ko Ga zagledam. Moj Gospod in moj Bog! V trenutku sem pri njem, silno težo prejšnjega trenutka zamenja neverjetna lahkost gibanja. Objamem njegove noge in ne neham ponavljati: Moj Gospod. Gospod, tukaj si. Ti si tukaj, moj Gospod! Njegova roka dvigne moj obraz, Ne boj se, mi reče. Kako bi se bala Tebe moj Gospod. Ne bojim se, moja duša poje in vriska. Iz Njegovih oči sijeta mir in ljubezen, ko mi reče Pojdi in povej mojim bratom. Seveda bom šla. Tekla bom, vse jim bom povedala in … in verovali bodo Vate in v Tvoje vstajenje. Ne odidi še, prosim. Nasmehne se in mi pove, kam naj grem. V Galilejo. In še njegovim učencem moram povedati, kam naj gredo.
***
Z Marijo sva vso pot tekli. Brez predaha. Nisva čutili jutranje rose, ne opletajočega krila, ne peska, ki se nama je nabiral v opanke. Tekli sva in jih našli zaklenjene, zagrenjene in razočarane – v sobi, kjer so se navadno zbirali. Peter je krpal ribiške mreže, Janez si je obraz zakrival z dlanmi, Njegova Mati je sedela pri oknu in prebirala svete spise. Vsi so molčali. Planila sem v sobo in zaklicala: Gospoda sem videla! Res sem ga videla! Ni ga v grobu, vstal in je in živi. Marija je prikimala in pritrdila: Res je. In povedal nama je, kje ga boste srečali. Njegova mati je tiho vstala in se pogledom jasnejšim od jutranje zarje sprehodila od učenca do učenca in mirno rekla: Pojdimo. Drug za drugim so vstali in šli.
Dragica Šteh
