Jožef ni dosti govoril, raje je poslušal. Včasih je poslušal tako zares, da je poslušal tudi, ko je že nastala tišina in se je pričakovalo, da bo on kaj povedal. Bil je delavec in bil je sanjač, kot tisti svetopisemski Jožef, ki je v sanjah videl snope, kako se mu priklanjajo. Tudi Jožef si je želel takih sanj. Želel si je, da bi Bog spregovoril tudi njemu, da bi mu vsaj malo nakazal smer ali čas ali bližino odrešitve, ki je bila obljubljena njegovemu ljudstvu. Odrešenika je čakal, tako kot vsi njegovi bratje in njihovi rodovi.
Jožef je vedno mirno in dobro spal. Pred spanjem je zmolil – najprej v zahvalo za dobro opravljeno delo dneva in potem še zanjo – za Marijo, zaročenko. Bila je lepa kot jutranja zarja in mila kot večerna rosa. Toplo mu je bilo pri duši, ko je pomislil nanjo. »Bog, varuj jo. Varuj njeno dušo,« je bila vsak večer njegova zadnja misel, preden so ga misli zazibale v mehke sanje o skromnem domu, prijazni ženi in živahnih otrocih. Tistega večera pa je nemiren in tesnoben. Turobne sence skrbi in negotovosti so padale na njegove misli. Poskušal se je zbrati, moliti, umiriti, a je čez njegovo zavest švigal en sam skeleče resničen stavek. »Noseča! Marija je noseča.«
»Kako? S kom? Zakaj? Kako? Zakaj?« so sekala vprašanja v noč, ki bi že morala prinesti počitek.
Bil je zbegan, žalosten, jezen in razočaran. Njegove sanje o prihodnosti so se sesule v bedne črepinje in edina stvar, ki si jo je želel je – čim prej pozabiti. »Ja, tako je,« se je sredi brezzvezdne noči pojavila odrešilna misel, »Odslovil jo bo. Na skrivaj. Naj gre. Čim prej. Nihče ne bo vedel. Ne bodo je sramotili … Konec koncev je ona le … Marija.« Milo se mu je storilo ob misli nanjo in v solzah je zaspal. Potem se je začelo. Sobo v kateri je spal, je obsijala nenavadna svetloba. Angel mu je z enim samim neslišno nevidnim dihom pregnal strašljive sence iz njegovega razuma. »Ne boj se,« je rekel. »Ne boj se vzeti k sebi svoje žene Marije. To kar je namreč spočela, je od Svetega Duha.«
Potem je zagledal poljano in jasno noč, sebe in Marijo na poti, najlepše dete položeno v jasli nekje daleč stran od sveta, zagledal je množico angelov in občutil mir – neskončno brezmejno sveti nebeški mir.
Zdrznil se je in odprl oči. Ni vedel ali je buden, ali sanja, ali se je res zgodilo, ali si le domišlja. Pogledal je okrog sebe. Sonce je že zdavnaj vzšlo, prespal je jutro. Opazil ni nič nenavadnega. Le počutil se je drugače. Nenadoma se je na pragu pojavila Marija. Bila je prestrašena. Na njenem obrazu se je zrcalila sled prejokane noči in neskončnega bremena skrbi. Pogledala ga je in njen obraz se je zvedril, kot nebo po poletni nevihti. »Jožef,« je rekla, »smehljaš se.«
»Ti si moj nasmeh,« je rekel nežno. Potem sta sedla in naredila načrt. Čakala ju je dolga, težka a blagoslovljena pot.
Dragica ŠTEH
