»Bodite usmiljeni kakor Oče« (prim. Lk 6,36).
Papež Frančišek nas vabi, da se v svetem letu obrnemo k usmiljenemu Očetu. Zato je 13. marca 2015 med spokornim bogoslužjem v baziliki sv. Petra v Rimu napovedal izredno jubilejno leto usmiljenja. Zbranim je povedal, da je pogosto razmišljal, kako lahko Cerkev jasneje pokaže svoje poslanstvo, da je priča usmiljenja. Dejal je, da mora Cerkev iti po poti, ki se začne z duhovnim spreobrnjenjem. Sveto leto usmiljenja naj bi kristjani živeli v luči božje besede: »Bodite usmiljeni kakor Oče« (prim. Lk 6,36).
Papež Frančišek se je s sklicem svetega leta usmiljenja navezal na svojega predhodnika svetega papeža Janeza Pavla II., ki je svojo drugo okrožnico posvetil božjemu usmiljenju (Bogat v usmiljenju – Dives in misericordia, 1980). V njej je povzel razmišljanje svoje rojakinje, poljske redovnice sv. Favstine Kowalske (1905 – 1938), ki je bila glasnica božjega usmiljenja. Središčna misel okrožnice je božja usmiljena ljubezen, ki je dokončni odgovor na grehe in zlo v svetu. Leta 2002 je papež sv. Janez Pavel II. uvedel praznik božjega usmiljenja na nedeljo po veliki noči. Zaslužni papež Benedikt XVI. je leta 2008 v Rimu gostil prvi mednarodni kongres o božjem usmiljenju.
Milostni čas bo trajal od praznika Brezmadežnega spočetja, 8. decembra 2015, do praznika Jezusa Kristusa Kralja vesoljstva, 20. novembra 2016. Cilj tega leta je, da bi se nas dotaknil Jezus Kristus in nas spremenil s svojim usmiljenjem, da bi tudi mi postali pričevalci usmiljenja.
Sveto leto
Tradicija svetega leta izhaja iz judovstva (prim. 3 Mz 25). Vsakih petdeset let so imeli judje jubilejno leto, ki je bilo leto odpuščanja grehov in odpustka kazni zanje, v njem naj bi se obilno izkazovala božja milost. Takrat so osvobajali sužnje, odpuščali dolgove, bolj poskrbeli za reveže. Papež Bonifacij VIII. je kot prvo jubilejno leto razglasil leto 1300, romarji so lahko v Rimu dobili popolni odpustek.
Zakrament sprave
Spoved je dar Božje ljubezni. Z grehom zavračamo Božjo ljubezen, ranimo svoje človeško dostojanstvo in škodujemo Cerkvi, katere živi član naj bi bil vsak kristjan. Po daru odpuščanja Boga Očeta se moremo vrniti v občestvo z njim in Cerkvijo. Iskreno priznamo in obžalujemo svoje grehe in sklenemo, da bomo zapustili stranpota in zaživeli novo prijateljstvo z Bogom. Kesanje je znamenje spreobrnjenja. Izraža pripravljenost, da si bomo odslej bolj prizadevali za zvestobo Bogu in njegovim zapovedim.
Pomen romanja v svetem letu usmiljenja
Poseben vidik svetega leta je romanje, ker je to podoba poti, ki jo vsak človek prehodi v svojem življenju. Romanje naj bo spodbuda za spreobrnjenje. Ko bomo stopili skozi sveta vrata, se bomo pustili objeti Božjemu usmiljenju in se bomo obvezali, da bomo tudi mi usmiljenji z drugimi, kakor je Oče z nami.
Pomen svetih vrat
Sveta vrata označujejo prehod, ki ga mora vsak kristjan narediti od greha k milosti. Prvič v zgodovini svetih let bo mogoče odpreti sveta vrata – vrata usmiljenja – tudi v stolnicah po svetu ter v pomembnih romarskih svetiščih.
Pomen odpustkov
Redna oblika podeljevanja Božjega odpuščanja je zakrament svete spovedi, h kateri spada tudi naložena pokora. Pokora nam je v pomoč, pri premagovanju grešne navade, ki ostane pri grehu. Bog nam pri spovedi grehe odpusti, vendar grešno nagnjenje ali navada pa običajno ostane. Te se postopoma očiščujemo s pokoro na tem svetu ali v vicah »na onem«. S popolnim odpustkom nam je odpuščena – ali bolje rečeno v moči zadostitev Kristusa in vseh svetnikov nadomeščena – zdravilna kazen za naše grehe, ki bi je bili deležni na tem svetu, ali bi jo morali odslužiti v vicah.
O usmiljenju so povedali…
»To je ugoden čas, da spremenimo življenje! To je čas, da se pustimo dotakniti v srcu. Pred storjenim zlom, tudi pred težkimi grehi, je trenutek, ko je treba prisluhniti joku nedolžnih, ki so jim oplenili imetje, jih prikrajšali za dostojanstvo, ljubezen, za samo življenje. Ostati na poti zla je samo vir prividov in žalosti. Pravo življenje je nekaj drugega. Bog se ne naveliča ponujati roke.«
papež Frančišek
»Usmiljenje, kakor ga je Kristus prikazal v priliki o izgubljenem sinu, ima notranjo obliko ljubezni, ki jo nova zaveza imenuje agape. Ta ljubezen je sposobna skloniti se k slehernemu izgubljenemu sinu, k sleherni človeški bedi, predvsem pa k sleherni moralni bedi, grehu. Oče mu razkriva predvsem svoje veselje, daje bil ‘spet najden’ in se je ‘vrnil v življenje’.«
Janez Pavel II.
“Spomin na svoje napake me poniža in me vodi k temu, da se nikoli ne zanašam na lastno moč, ki je pravzaprav šibkost. A še bolj kot to mi govori o usmiljenju in ljubezni. Ko s povsem hčerinskim zaupanjem vržem svoje napake v žerjavico ljubezni, kako jih ta ne bi mogla použiti za vedno?”
sv. Terezija Deteta Jezusa iz Lisieuxa
