ZAČASNA POSTAVITEV
V stari stolnici Molfetta (v Bariju) je velik Križani iz gline. Župnik ga je, medtem ko je čakal, da ga bo dokončno namestil, prislonil na zid v zakristiji, zraven pa je dal listek z napisom: “Začasna postavitev.”
Napis se mi je zdel navdihnjen po Božji previdnosti. “Začasna postavitev”: mislim, da ni boljšega obrazca za opredelitev križa. Mojega, tvojega križa, ne samo Kristusovega. Pogum torej, ti, ki trpiš. Pogumno, ti, ki okušaš ujedanje samote. Zaupaj, ti, ki piješ grenak kelih zapuščenosti. Obriši si solze, brat, ki so ti zasadili nož v hrbet tisti, ki si jih imel za svoje prijatelje. Ne bodi potrt, ti, ki po nenadnem polomu vidiš, kako so propadli tvoji načrti, kako je tvoj trud uničen. Ne vrzi puške v koruzo, ti, ki si utrujen od bojevanja in ki se ti kopičijo razočaranja brez konca. Ne bodi malodušen, ubogi brat, ki te nihče ne ceni. Ne izgubi poguma, nesrečni prijatelj, ki si v življenju videl odpluti toliko ladij, ti pa si vedno ostal na kopnem.
Pogum. Tvoj križ je vedno “začasna postavitev”.
Kalvarija, kjer je le-ta zasajen, ni bivalno območje. Tudi evangelij nas vabi, da naj imamo križ za nekaj začasnega. To je neizmeren stavek, ki povzema tragedijo stvarstva ob trenutku Kristusove smrti. “Od opoldne do treh popoldne je bila tema po vsej zemlji.” Morda je to najbolj teman in žalosten stavek v vsem Svetem pismu. Zame pa je eden najsvetlejših. Ravno zaradi omejitve ur, ki – kakor dve nepremostljivi paleti – oklepata čas, v katerem je dopuščeno temi, da se zdivja nad zemljo.
Od opoldne do treh popoldne. Samo tedaj je dovoljen postanek na Golgoti. Zunaj teh ur je povsem prepovedano “parkiranje”. Po tretji uri bodo prisiljeni odstraniti vse križe.
Le pogumno, brat, ki trpiš. Tudi zate je čas snemanja s križa. Tudi zate je nadčloveško usmiljenje. Glej že predrto roko, ki ruva žeblje iz tvoje roke. Pogum! Še nekaj trenutkov manjka do treh popoldne. Kmalu bo tema odstopila prostor svetlobi, zemlja bo ponovno dobila svoje deviške barve in velikonočno sonce bo prodrlo skozi bežeče oblake.
Jezus, ponižno Te prosimo, pomagaj nam, da bomo tudi v svojih križih in v samem križu videli sredstvo za vračanje Tvoje ljubezni.
OSEBNO RAZMIŠLJANJE OB KRIŽEVEM POTU
Med današnjim križevim potom me je močno nagovorilo dvoje: 12. postaja Križevega pota in ugotovitev mnogih, da nobeno drevo, na katerem visi križ v naravni ujmi žledoloma ni bilo poškodovano, četudi so v okolici poškodovana vsa ali večina dreves. Ta s križi pa so nekatera utrpela le kakšno praskico, ko je odpadla kakšna manjša veja.
Mar so ta drevesa ostala nepoškodovana, da nam nazorno pokažejo, komu je vredno zaupati; h komu se zateči, ko grozita mraz in žled okoli nas ali v naših dušah.
Tisti, katerega podoba visi pribita na teh ponosnih drevesih, ima edini moč pomagati in odrešiti. Pot do Njega pa nam kaže molitev. Tudi molitev Križevega pota v tej prečudoviti naravi, ki se prebuja iz hladu zime v svetlobo pomladi, v vstajenje vsega živega; v novo življenje, v trdnejše zaupanje in upanje, da je tudi za nas vsaka postaja trpljenja in preizkušenj le začasna postavitev, če bomo križ nosili z Njim, ki je Pot in Resnica. A.
