Lepa si, naša katoliška vera, polna predanosti Božji besedi, Božjemu Sinu, njegovemu oznanilu, križu in vstajenju. Lepa si v odrekanju in žrtvovanju. V postu in pokori, ki nam pomagata očistiti starega človeka in obleči novega, odrešenjskega kristjana. Lepa si v dobrih delih in darovanju za drugega, v najlepših dejanjih ljubezni. Lepa si v potrpežljivosti, dobrotljivosti in zvestobi; v mislih in molitvah, ki se kot nevidne nitke povezanosti zemlje in nebes, tkejo med nami in Očetom. Lepa si v besedah in oznanjevanju, v tolažbi in nasvetih. Lepa si v dejanjih. V nesebičnih izrazih medsebojne povezanosti. Lepa si tudi takrat, ko te teptajo in z vsemi možnimi sredstvi napadajo tvojo moč. Takrat še posebej žariš. Vera kot luč. Kot znamenje Božje nepreklicne prisotnosti med nami.
Lepa si naša katoliška Cerkev, s papežem na čelu. Lepa, ko stopaš ponosno za svojim ženinom in ne izgubljaš žara v očeh, čeprav blatijo tvoje ime in te skušajo uničiti. Lepa si, ker priznaš svoje napake, ker si upaš poklekniti in prositi odpuščanja in lepa si tudi zato, ker imaš dovolj poguma, da odkrito in jasno pogledaš v oči tistim, ki ne daljo prav. Četudi so tvoji sinovi ali pa prav zato.
Lepa si naša šentviška župnija. Od Boga dan košček raja sredi Dolenjskih vzpetin in ravnic. Že tisočletje in več daješ našim rodovom zavetje in potrditev prave poti za Kristusom, v moči svetega Duha in v zatekanju k Božji Materi in svetnikom. Lepa si v svojih cerkvicah posejanih med polji in travniki, postavljenih na griče in v globeli, s skrbno izbranimi najljubšimi svetniki naših prednikov. Tvoja lepota je se prepleta z toplino človeških odnosov in zvestobo domu in rodu, ki seže onkraj meja tega sveta.
Lepa si naša župnijska cerkev svetega Vida. Naš skupni dom, središče naših nedelj in srce naše vere. Lepa si v svoji novi podobi, v barvah čiste svetlobe, ozaljšana z novim jutrom upanja. V tvojih stenah so pogledi ljudi, ki jih že zdavnaj ni več med nami. Pogledi utrujenih, zaskrbljenih, upajočih, nezvestih, razžaljenih, preizkušenih. Pogledi radoživih otrok in hvaležnih starčkov. Pogledi, ki so v starodavni omet vtisnili okruške spominov in zlato dediščino vrednot. V tvojih obokih so molitve in daritve duhovnikov. Tistih, ki so tukaj delovali in tistih, ki so izpred tvojega oltarja, po novi maši z očetovim in maminim blagoslovom šli za Kristusovim klicem. Lepa si naša župnijska cerkev, ozaljšana s cvetovi in lučjo in tisto povezanostjo, ki je kronana z obljubo pomoči, zaupanja in zvestobe.
Lepa si pesem, ki zadoniš iz našega kora, kakor biserna preproga glasov za stopinje Božje prisotnosti. Lepa si v svojih brezčasnih odmevih, v žuborenju sreče mladoporočencev in v otožnem izročanjem bratov k večnemu počitku.
In lepa si lepa, roža Marija. Naša Mati in mati Odrešenikova, ki si še včeraj svojega Sina darovala v templju, danes pa nas že vabiš, da na začetku postnega časa postanemo orodja odrešenjskega načrta. Vabiš nas na postaje, kjer bomo z Jezusom padali pod križem, ponižno sprejemali pomoč in vztrajali z njim tudi na križu. Ker prava, najlepša, večna lepota šele pride. Tretji dan.
Besedilo: Dragica ŠTEH
Foto: e-Župnijski utrip od svetga Vida
