V prvih dneh letošnjega novembra smo se poslovili od dolgoletne organistke v župnijskih cerkvi sv. Vida, Mari Bavdež. Rojena je bila 3. septembra 1922 v Šentvidu.
Vsi, ki smo jo poznali, smo vedeli, kako predana je bila svojemu »orglanju«. Za njen 88. rojstni dan so jo člani ŽPS, pevci in zborovodje ter duhovniki povabili medse. S težkimi koraki je še stopala po stopnicah na kor, kamor je tako rada zahajala večji del svojega življenja, vsak dan. Verjetno je bila takrat zadnjič na koru in njeni pevci so med mašo prepevali pesmi, ki jih je še sama naučila.
Mari je v naši župniji pustila bogato zgodovino prepevanja.
Od nje smo se poslovili 8. novembra in jo pospremili k zadnjemu počitku z naslednjimi besedami:
Dragi šentviški farani
Danes je za našo župnijo dan posebnega spomina. Le nekaj dni po prazniku vseh svetnikov je svojo zemeljsko pot sklenila naša dolgoletna organistka – Bavdeževa Mari. V globoki veri, da jo je Bog že pridružil občestvu svetih, želimo izreči nekaj besed spomina in hvaležnosti.
Mari se je rodila pred 91 leti, v Šentvidu, pri Bavdeževih. Bila je ena od štirih otrok, njena mama je bila gospodinja, oče pa mizarski mojster. Njeno prvo delovno mesto je bilo v mizarski delavnici v Šentvidu, kjer je sledila zgledu svojih bratov in očetu pomagala izdelovati krste. Potem jo je pot peljala na Onkološki inštitut v Ljubljano, kjer je bila šivilja. Večkrat je povedala, da je v roki raje imela oblč kot šivanko.
Ne smemo pozabiti, v kakšnih časih je živela Mari. Njeno mladost je zaznamovala vojna, med katero se je preživljala kot šivilja. Obdobje po vojni je bilo vse prej kot naklonjeno veri in Cerkvi. Tako je moral redni šentviški organist, njen bratranec Lojze Bavdež, prenehati z igranjem v cerkvi, ko je dobil službo v šoli. Na njegovo mesto je stopila Mari. Pustila je službo in se z vsem srcem in dušo posvetila poslanstvu šentviške organistke. Bila je samouk z izvrstnim posluhom in spominom. S trdno in neomajno voljo se je naučila igranja na pamet, čeprav se je kasneje sama naučila tudi not. Vodila je tudi ženski zbor kulturnega društva, z njim nastopila na Taboru slovenskih pevskih zborov in gostovala po številnih krajih v Sloveniji.
S posebno karizmo je okrog sebe zbirala pevce, ki se še zdaj z veseljem spominjajo pevskih vaj, dobre volje in druženja. Še posebej prisrčno je bilo vsako leto za mali šmaren, ko je praznovala svoj god. Naučila nas je, kako se je treba ustaviti, se poveseliti in drug drugemu z drobnimi pozornostmi polepšati vsakdanjik.
Službo organistke na šentviškem koru je aktivno opravljala 60 let. To so bila leta, ko je Mari orglala in prepevala pri vsaki maši v šentviški cerkvi. Delavniške maše, zjutraj, zvečer, v najhujšem nalivu ali ob visokem snegu, v počitniških dneh, sobotah, nedeljah, praznikih, na sveti večer, za Božič, Veliko noč. Ob župnijskih slovesnostih – v duhovno spodbudo prvoobhajancem, birmancem, novomašnikom, mladoporočencem…
Vsak dan je bila Mari na svojem mestu, ob orglah, ki so bile njeno zavetje, zatočišče, njen dom in njeno veselje. Vsak dan. Ne vem, če si lahko sploh predstavljamo njeno predanost, vztrajnost, gorečnost, njeno svetost, s katero je dolga desetletja dajala pečat duhovnosti v naši župniji. Sadovi njenega dela so v vseh pesmih, ki smo jih danes zapeli. Njena dediščina zaigra po cerkvi vsakič, ko za orgle sede Robi ali Simona ali jaz. Ona je tista, ki nas je navdušila, nas opogumljala, kadar smo omahovali in je naša vnema popuščala, ona je tista, ki nam je dovolila, da smo med pridigami igrali po tipkah, z izključenimi registri seveda.
Bila je poosebljena dobrota. Za vsakega, ki je prišel do nje, je našla prijazno besedo. Še živali so čutile njeno dobrohotnost in se zatekale na njeno domačijo.
Ko so njene življenjske moči pešale in so njeni prsti postajali manj gibčni in bolj počasni, je takšno postalo tudi njeno igranje in petje. Še zdaj imajo nekatere pesmi, ki jih namesto nje igrajo mnogo mlajši prsti in pojejo mlajši glasovi, pridih in značaj te njene edinstvene, lahko bi rekli s starostjo blagoslovljene umirjenosti. Ko je prišel čas, je Mari počasi in tiho zapustila svoje mesto na koru. Zelo je bila vesela priznanja, ki ji ga je za 60 let igranja izročil župnik Vlado Pečnik. Takrat je z vdanostjo v Božjo voljo blagoslovila svoje naslednike in mirno počakala na to, da jo je Bog poklical k sebi.
Draga Mari!
Tolikokrat smo se zbrali in s pesmijo pospremili pokojne na zadnjo zemeljsko pot. Tolikokrat so pod vašim vodstvom zazvenele pesmi slovesa, ki v srcu budijo ganjenost in hvaležnost. Danes jih pojemo vam. V hvaležnosti za vsa vaša dobra dela, za vse pesmi, molitve, tolažbo, upanje – za vsa dejanja, ki jih pozna le Bog. Prepričani smo, da je te dni v nebesih veliko slavje. Da vas je pričakal nebeški zbor, z Materjo Marijo, sveto Cecilijo in drugimi svetniki, z vašimi starši, sorodniki in tudi drugimi pevci, ki so ta svet zapustili pred vami. Prav gotovo je zazvenela vesela, slavilna pesem. Prav takšno vam želimo pokloniti za slovo. Zato, da s pesmijo pokažemo vsaj del tistega, kar ste nas naučili, in z njo izrazimo svoje globoko spoštovanje, hvaležnost in ponos za vse, kar ste storili za nas.
Nikoli ne bom pozabila tistega dne, ko sem prišla do vas in vas prosila za nasvet za petje na pogrebu. Z jasno besedo in z materinsko ljubeznijo ste mi zaupali enega vaših največjih in najbolj dragocenih zakladov – starejši cerkveni zbor. Naša je nedeljska prva sveta maša in naš je spomin, ki oživi v vsaki pesmi, ki ste nam jo položili v srce.
Danes nas je na koru zelo veliko. Starejši pevski zbor, Slavčki, Prijatelji, dekliški zbor … – z eno skupno hvaležno mislijo. Draga Mari, v imenu vseh pevcev in v imenu naše župnije vam izrekam iskreno in globoko zahvalo za sleherni ton, za vsako melodijo, za zgled ljubezni do cerkvene glasbe, do zborovskega petja in prepevanja pri maši, za življenje po veri, za zaupanje v Boga in iskreno skrb za bližnjega. Naj zaigrajo orgle, naj se do nebeškega kora dvigne naš glas v Marijini pesmi za vas, draga Mari, za srečno snidenje nad zvezdami!
