NEVIDNA VELIKONOČNA KOŠARICA

Letos nese k blagoslovu veliko košaro. Kljub težkemu bremenu in strmim stopnicam, ki vodijo do cerkvice, ji na obrazu igra zadovoljen nasmeh. Bogata je košara jedil za vso družino. Pokrita z lepim maminim prtom, ki tiho pripoveduje zgodbe mnogih žegnov preteklega časa.

Na poti prijazno pozdravlja sosede, pokramlja s tistimi, s katerimi se sreča bolj poredko in slednjič ljubeče položi košaro na starodavni tlak pred oltarjem svete družine. Nihče ne ve, da je s seboj prinesla še eno košaro – nevidno.

Vanjo je položila nevidne odeje vseh družinskih članov.  Odeje simbolizirajo dom, prijetno varnost, osvobajajoče zavetje in nenadomestljivo toplino.  V srcu gori misel: Gospod, prosim te blagoslova za našo družino in za  naš dom, da bi se v njem vsi počutili ljubljene, sprejete in spoštovane.

V njeni nevidni košari je knjiga, ki simbolizira učenje, delo, iskanja in zanimanja. Prosim te Gospod, daj nas bo naše delo osrečevalo in nam pomagalo, da ti bomo še z večjo vnemo sledili.

Nasmehne se ob misli, da je v nevidno košaro položila nevidno kolo.  Iskreno te prosim Gospod,  daj da bi nas na naših poteh vodila Božja previdnost in da bi se vedno varno vračali domov.

V košari je tudi kamen, ki simbolizira bolezni, trpljenje, stiske, osamljenost in nerazumevanje. Prosim, te Vstali Zveličar, napravi iz teh kamnov preizkušenj – kruh ljubezni in medsebojne povezanosti.

V nevidni košari je tudi sveča. Simbol življenja, veselja in upanja. Gospod, tvoja zmaga je naš smerokaz, prosim te, odpri nam oči, da bomo videli znamenja Tvoje ljubezni in ti znali v hvaležnosti slediti in te posnemati.

Tudi nevidno košaro prekriva prt. Vsi družinski člani so ga vezli; na njem so prošnje krstnim zavetnikom, jutranje posvetitve Mariji, večerno kesanje in zahvale.

Duhovnik stopi pred oltar in prične z obredom. Njeno dušo objame mir. V hvaležnosti sklene roke. Košarici sta pripravljeni na roso Božjega dotika, na nedoumljivo moč velikonočnega blagoslova. Tudi ona je pripravljena in trdno odločena, da se bo  vse leto trudila za blagoslov, da bo z ljubeznijo skrbela za domače ognjišče, za odeje, knjige, kolesa, kamne in sveče. Zato, da bodo odeje ostale tople, knjige odprte, kolesa brezhibna, kamni brez ostrih robov in sveča z močnim plamenom. To je njena pot, to je njeno poslanstvo, to je njeno življenje.

Pot domov je lahka, posvečena. Jutri bo resnično lep in blagoslovljen dan.

Dragica ŠTEH

Deli zgodbo

Share on facebook
Share on twitter
Share on linkedin
Share on print
Share on email