Sedela sem v klopi naše cerkve, ko me je neka gospa vprašala, če tudi jaz vidim Jezusa na tabernaklju. Res je bil tam. Kot bi bil živ. Gospa je rekla, da je že razmišljala, če ima prikazen. Kmalu naju je odrešil gospod župnik Izidor, ki je povedal, da je našel na podstrešju originalna vrata tabernaklja. Bila so skoraj dotrajana. Naš župnik ni obupal nad njimi. Poiskal je strokovnjake, ki so vratom dali prvotno podobo. Na njih je Jezus, ki s svojimi rokami objema svoje srce. Upodobljen je tako vešče, da nas že pogled nanj popelje do najsvetejšega.
Dragi gospod Izidor Grošelj, hvala vam, da lahko naše oči gledajo podobo, ki so jo gledale oči naših staršev in ostalih šentviških prednikov.
Jožica Jevnikar
