Sprejmi Gospod je zapisal v svoje geslo. To geslo ga spremlja za oltarjem starodavne stiške bazilike, v koru, ob tihoti v križnem hodniku, na samostanskem vrtu, ob živahnem dogajanju v stiškem župnijskem domu. Spremlja ga na romanjih z mladimi, na avtobusu ali letalu, ko se pelje na vespi ali roma peš. In spremljalo ga je tudi v tisti pomladi leta 2015, ko smo šentviški župljani v prepletu čustev žalosti, strahu, zmedenosti in samote, upali, da bo tudi v šentviški Veliki petek posijala svetloba Božjega odrešenja.
Prišel je, tako kot pridejo le beli menihi. S karizmo preprostosti, vedrine in delavnosti. Tako kot piše v njihovem pravilu in v njihovih srcih. Moli in delaj. Ne piše govori in razglabljaj; razmišljaj in razlagaj… Ne piše išči vzroke. Piše moli in delaj. Gotovo je molil tisti dan, preden je pretresenemu šentviškemu občestvu iskreno ponudil tako potrebno roko pomoči. Gotovo je imel ob sebi trdno varstvo krstnega zavetnika svetega Jurija, da je z njegovo pomočjo premagal zmaje malodušja, krivde, sramu in otopelosti. Gotovo je poklical na pomoč svojega redovnega zavetnika p. Maksimilijana Kolbeja, ko se je odločil, da del svojega časa in duhovniškega poslanstva žrtvuje za župnijo, ki mu je bila zaupana. In brez dvoma je prosil Nebeško Mater Marijo, Njo, ki vsak dan z mrtvim Sinom v naročju blagoslavlja njegovo poslanstvo iz oltarja stiške bazilike. Ona, ki je najbolj vedela, kaj je smrt in kaj je tema brezpogojnega in nesmiselnega konca. Ona je s svojo Materinsko ljubeznijo položila v njegove besede in zgled semena upanja in življenja.
In potem je delal. Zavihal rokave, poklical ljudi, razdelil odgovorne naloge in se z vsem občestvom veselil doseženih ciljev, dokončanih zidov, skupnega koncerta, pripravljene poti za novo obdobje župnije svetega Vida v Šentvidu pri Stični. Moli in delaj. P. Maksimilijan ni veliko govoril o cistercijanskem načinu življenja. Prihajal je iz tihote samostanskih zidov, v živahnost župnijskega dogajanja in postal glas hvaležnega spomina na stoletno povezavo med stiškim samostanom in šentviško prafaro in spodbudni žarek pogleda v prihodnost.
Moli in delaj. Sprejmi Gospod.
Na sončno avgustovsko nedeljo, tik pred godom svetega Bernarda, se je v cistercijanski samostan v Stični, v cerkveno ladjo in na samostansko dvorišče stekala reka ljudi, vernikov, prijateljev iz vseh koncev župnije, dekanije, države in Evrope. Blagoslov novega stiškega opata, 58. po vrsti so z dobrimi mislimi spremljali škofje, opati, duhovniki, redovniki, redovnice, politični veljaki. Bila je veličastna slovesnost, polna skrivnostnih latinskih besed, nepozabnih litanij in glasbe, ki je priklicala spomin na koralno petje menihov mnogih rodov. Vse je zapisano, ujeto v fotografije in zvočni spomin. Naj ostane za spomin tudi voščilo iz naše župnije.
Vsaka kapljica barve v starodavni freski,
vsaka pentlja na dragoceni vezenini,
vsaka nota v brezčasni melodiji,
vsaka beseda z navdihom Svetega duha,
vsak trenutek življenja …
vse ima svoje mesto v Božjem načrtu.
Božja previdnost je tudi nam dala doživeti nekaj skupnega časa,
v delu, druženju, upanju in skrivnostni povezanosti,
ki starodavni župniji Stično in Šentvid ponosno umešča
skupaj na zemljevid slovenske predanosti veri, Stvarniku in Mariji.
Spoštovani gospod opat. Na začetku vašega novega poslanstva vam želimo, da bi vaše očetovske misli, besede, odločitve in dejanja vedno spremljal blagoslov Nebeške Matere Marije in da bi po zgledu svetega Bernarda vedro, pogumno in srčno vodili stiški samostan.
Vaši prijatelji iz župnije Šentvid pri Stični
Povezavi na občinsko spletno stran in vatican news, kjer je veliko fotografij in posnetkov:
http://www.ivancna-gorica.si/aktualno/?id=6939
Vir fotografije: spletna stran Občine Ivančna Gorica: http://www.ivancna-gorica.si/aktualno/?id=6939
