Pregled zgodovine šentviških orgel

Povzel Luka Posavec iz Šentviško tisočletje, Župnija Šentvid pri Stični, 2017, Pregled zgodovine šentviških orgel, Jurij Dobravec

Foto gradivo – zgodovina šentviških orgel: Več >>

 

Najstarejše domneve o orglah

Župnija Šentvid pri Stični predstavlja eno najpomembnejših pražupnij v Sloveniji, ki se poleg starodavne vključenosti v deželno zgodovino ponaša tudi s pestro glasbeno preteklostjo. Prve orgle so v Šentvidu morda stale na koru že kmalu po letu 1625. Na dan Filipa in Jakoba, 1. maja, je namreč knezoškof Rinaldo Scarlichi (v tistem času škof v Trstu, kasneje v Ljubljani) osebno posvetil nov oltar in cerkveno ladjo, ki je bila podaljšana do zvonika, ob tem pa dobila tudi pevski kor. Izgradnja kora v župnijskih cerkvah tistega časa je neredko povezana z nabavo orgel. Naslednjo domnevo o obstoju orgel predstavlja napis na hrbtišču glavnega oltarja nekdanje šentviške podružnice na Muljavi: »Piero Legat Organista di S.Vito 1697« (tega napisa po zadnji prenovi oltarja ni mogoče več najti). Izrecna navedba, da je bil organist pri sv.Vidu, z veliko verjetnostjo kaže na to, da so v Šentvidu bile tudi orgle.

 

Najstarejše znane orgle

Prvi dokaz, da so orgle res stale v cerkvi, imamo iz leta 1738. V prikazu izdatkov je za 25. maj naveden izdatek orglarju za popravilo, Naslednji podatek o posegu v orgle je 9 let mlajši. Katere orgle so to bile in kakšne, zaenkrat ni znano. Morda še tiste, na katere je igral Piero Legat, in bi jih z rezervo lahko datirali okrog leta 1676 ali celo okrog 1625.

Najstarejše ohranjene orgle na območju pražupnije Šentvid pri Stični hrani cerkev sv. Lucije v mišjem Dolu. Foto: iz Orgle na slovenskem, M. Bizjak/ E. Škulj, Državna založba Slovenije, Ljubljana, 1985

 

Nove orgle leta 1771

V zapisniku Bratovščine sv. Roka in sv. Sebastijana so navedeni različni stroški opreme farne in podružničnih cerkva. Zabeleženo je tudi: » 1771 Organum novum,« kar je opazil umetnostni zgodovinar France Stele ob popisu cerkve leta 1926. Nekaj let kasneje Inventar iz leta 1780 med cerkveno opravo navaja »Ein neue Orgel ungefaßt. 400.« Zapis priča, da je v tistem času cerkev kupila nove orgle, orgelska omara pa še ni bila pobarvana oziroma dodelana.

Orgle iz leta 1771 so stale na koru šentviške cerkve najbrž vse do leta 1838. Kakšne so bile? Iz časopisnega oglasa izvemo (Intelligenzblatt zur Laibacher Zeitung, 20.2.1838, št. 22, str. 123), da so imele 10 registrov (barv zvoka). Te orgle so leta 1838 za župnijsko cerkev kupili v sv. Trojici nad Cerknico. Po opisu omare in primerjavi še obstoječih orgel takratnih mojstrov bi lahko orgle pripisali enemu od kranjskih orglarjev: Eislu ali Kučeri. Pogojno bi prišel v upoštev tudi Celjan Janeček, vendar nizka cena ne govori zanj. Po okrasju ne moremo natančno določiti, ali so bile orgle še Eislove ali morda res že Kučerove. Orglarja sta si bila po slogu nekaterih omar dokaj blizu.

 

Orgle iz Rumplove delavnice

Junija 1838 je župnijska cerkev dobila nove orgle. Imele so 16 registrov (barv zvoka). Vrednost investicije je bila 500 forintov, kakor navaja inventar iz leta 1838. Cena za nove 16-registrske orgle je bila za tisti čas zelo nizka. Podatek o novih orglah posredno navaja časopisni oglas za prodajo starih orgel: »V župnijski cerkvi v Šentvidu pri Stični bodo do sredine junija 1838 postavljene nove orgle.«

Kakšne so bile te orgle? Izgled ohišja poznamo, saj sta obe omari ohranjeni. Po izrezih in asimetrični rešitvi sodeč je igralnik stal samostojno med obema omarama in je bil vzdolžno poravnan z malo. Rumpel ni izdelal prav veliko takšnih igralnikov. Dvomanualnost (manual je klaviatura na katero igra organist z rokami) potrjuje pozitiv na korni ograji. Namestitev pozitiva je sicer nekoliko nenavadna: tesno v izrezano zidano korno ograjo so jo namestili glede na podporni steber in ne v osi velike orgelske omare. Tudi zunanja podoba ni preprosto pomanjšan dvojnik velike omare. Ni čudno torej, da so nekateri avtorji iz zunanjega izgleda in neosredinjene postavitve sklepali, da omari nista sočasni.

Leta 1884 je orgle popravljal veliki slovenski orglar Franc Goršič (1836 – 1898). Zapis v Kroniki in stroški 235 forintov v blagajniškem dnevniku kažejo, da ni šlo za povsem enostavna dela.

 

Orgle podjetja Gebrüder Mayer iz leta 1912

Orglarsko podjetje bratov Mayer (Orgelbau Gebrüder Mayer) sta leta 1872 ustanovila brata Johann in Georg Mayer. Vsedanji Sloveniji so po podatkih arhiva delavnice Mayer izdelali 20 orgel. Prve v cerkvi nemškega viteškega reda v Ljubljani (Križanke) leta 1902, takoj zatem v Stični, največje v Šentvidu. Orgelska delavnica dandanes deluje pod vodstvom Gerharda Mayerja.

Zadnja desetletja 19. stol. in prva naslednjega stoletja so se stare orgle v Šentvidu pri Stični po pričanju takratnega župnika Vidergarja vse pogosteje kvarile. Tako je spomladi leta 1911 zaprosil podjetje bratov Mayer za ponudbo, ki mu je bila predložena v začetku junija. Pater Hugolin Sattner (1851 – 1934) je v imenu škofije župniku odgovoril, da mu Mayerjeva zasnova orgel ne ugaja. Stanko premrl (1880 – 1965), prav tako član glasbene komisije na ljubljanski škofiji, je bil do tujega mojstra bolj prizanesljiv. Skupaj s Sattnerjem sta na koncu predlagala dodatek Superoktavne zveze z II. manualom. Kot je razvidno iz kasnejših dokumentov in sedanjega stanja, so register Trobenta prestavili iz I. v II. manual, v pedalu pa kot transmisijo iz Burdona prvega manuala dodali še Kvintni bas. Pogodba je bila podpisana 8. marca 1912.

Med 15. majem in 6. avgustom so v orglarski delavnici izdelali orgle. Na kor v šentviško cerkev so jih postavljali med 7. avgustom in 10. septembrom 1912. Samostoječi igralnik je imel roletni pokrov za manuale. V manualih (klaviatura na katero igra organist z rokami) je bilo po 56 tipk, ki so imele oblogo iz bele kosti in ebenovine, pedal (klaviatura, na katero igra organist z nogami) pa 27 tipk. Za pnevmatsko trakturo so načrtovali 1200 metrov svinčenih cevk. Mehovi so bili trije. Orgle so imele 1381 piščali, od tega 1094 kovinskih in 287 lesenih. Orgle so bile pregledane in kolavdirane 10. septembra 1912. Skladatelj Ignacij Hladnik jih je v Cerkvenem glasbeniku (Oktober 1912, št. 10, str. 82-83) umestil med najboljše orgle na Kranjskem.

 

Pomembnejši posegi v orgle bratov Mayer

Sredi prve svetovne vojne je monarhiji začelo primanjkovati surovin. Od barvnih kovin je šlo predvsem za kositer in svinec, ki se najpogosteje uporabljata v zlotinah za izdelavo orgelskih piščali. Tako so spomladi 1918 pooblaščeni orglarji začeli izvajati odvzem. V Šentvidu so očitno odvzeli celoten register Principal in še nekaj manjših piščali drugih kovinskih registrov.

Po vojni je bilo petje na šentviškem koru bolj revno. Šele mladi in kasneje dolgoletni organist Pavel Žagar, doma s Trebelnega, je sistematično začel ponovno uvajati zborovsko, ljudsko in otroško glasbeno sodelovanje. Uredništvu Cerkvenega glasbenika je leta 1924 obširno poročal o petju in orglah. Iz poročila je razvidno, da so bile orgle »zelo razglašene in zaprašene, a sedaj zadnjo jesen so bile tudi urejene. Uglasitev in snaženje je stalo nekaj čez 5000 kron.« Delo je opravil radovljiški orglar Anton Dernič (1879 – 1954).

 

Jenkova nadgradnja Mayerjevih orgel

Po 80 letih stalne uporabe so orgle začele pešati. Župnik Jože Koželj se je za nasvet obrnil na slovenskega organologa dr. Eda Škulja. Ta mu je v začetku leta 1991 pisno svetoval, da sta »glede obnove možna dva koraka: 1.) Popolna obnova sedanjih orgel z zamenjavo obrabljenih delov, ali 2.) Povečava in posodobitev orgel.« Predlagal je tudi »tretji manual, in sicer pozitiv ali na korno ograjo ali pa v spodnji del orgelske omare.«

Kot je razvidno iz sedanjega stanja, se Jenko ni v celoti držal Škuljevega predloga. 6. decembra 1992 je škof Kvas blagoslovil prenovljene Mayerjeve orgle, ki jih je orglar Anton Jenko (1931 – 2009) nadgradil z novim tretjim manualom ter postavil nov igralnik z električno povezavo do sapnic (večji zaboj s kancelami, izvrtinami in ventili).

Na koru cerkve sv. Vida danes stoji relativno usklajena orgelska sestavljanka vsaj petih orglarjev. Omara je iz Rumplove delavnice, večina orgelske pnevmatike in piščali so iz delavnice Mayer. Prospekt je po prvi vojni prispeval Franc Jenko, piščalje III. manuala je deloma uvoženo, deloma delo delavnice njegovega sina Antona Jenka. Električno trakturo s potegi z elektromagneti in igralnik sta serijska iz podjetja Laukhuff iz Nemčije in jih je prav tako namestil Jenko. Na podlagi popisa je ugotovljeno, da imajo orgle 1848 piščali, od tega 1528 kovinskih in 320 lesenih. Največja piščal v orglah je del pedalnega registra Principal 16′ in meri okrog 4 m, najmanjša piščal pa meri 17 mm. Orgle imajo 27 zvenečih registrov (vrsta piščali iste tonske barve). Orgle delujejo na visokem pritisku. S strokovnega vidika orgle ne ustrezajo volumnu cerkve in zaradi predelav različnih mojstrov v več kot stotih letih, nimajo posebne zgodovinske vrednosti.

Organist in orgelski izvedenec Luka Posavec ter strokovni sodelavec Aleš Razpotnik,  sta  v mesecu oktobru 2021 orgle temeljito pregledala in dokumentirala. Dela so bila opravljena z namenom ohranjanja izročila in arhiviranja ter specifikacije orgelskih delov, ki se jih bo, oziroma ne bo porabilo pri novih orglah. Mlada strokovnjaka sta naredila natančen popis vseh piščali, določila sta pozicije t.i. sapnic, prav tako je bila izvedena tudi podrobna fotodokumentacija orgel in snemanje zvoka.

Foto: Luka Posavec

 

Orgle pri sv. Roku

Dandanes na koru stojijo orgle, v katerih je mogoče zaslediti vsaj tri časovne plasti. Sapnica z ventili – to je osrednji mehanski del orgel – je najstarejša. S 54 ventili kaže na 19. stol. Glede na način izdelave bi bila lahko iz Rumplove delavnice. Na pokrovu sapnice je zapisana letnica 1827. Leta 1844 je orgle obnovil Jožef Papa (ok. 1810 – 1892). Prenovljene orgle so postavili na sedanji pevski kor, ki so ga dozidali leta 1842. Večina današnjih orgel je iz leta 1899, ko jih je iz različnih delov najverjetneje sestavil Karol Kriegel. Napisi imen registrov so uničeni. Dispozicijo je bilo mogoče delno rekonstruirati na osnovi ohranjenih in precej poškodovanih piščali.

O morebitnih kasnejših posegih v te orgle nismo našli nobenih zapisov. Glede na stanje domnevamo, da so iz pročelja v času prve svetovne vojne odvzeli kovinske piščali. Sedanje v ospredju so namreč deloma pobrane iz notranjosti glasbila, nekaj je morda prinešenih od drugod.