Šentviška sveča pripoveduje, II. del

Saj se ne pritožujem. Nisem sama. Veliko nas je, ki vse leto težko čakamo na večer pred svečnico, ko nas v zabojih prinesejo pred cerkvena vrata. Kako zatrepeta moje srce, ko začutim svež zrak in ko zadržujem dih v pričakovanju svojega trenutka. Vedno znova obnavljam spomine in izročam roke, ki so me držale, v varstvo Božjega naročja.

So rekli, da letos ne gremo. Da bomo ostale na cerkvenem podstrešju. Da je epidemija in da so posebni ukrepi. Dobro. Bomo pač počakale še eno leto. Tako ali tako nobena od nas ne počne ničesar drugega kot … čaka. Ko je v naši cerkvi povsem mirno, ko se ne slišijo glasovi, ne molitve, ne orgle in ne tiho podrsavanje korakov, se pogovarjamo. Zanimivo je, kako smo si različne. Nekatere bi dale vse, da bi končno dobile svoje mesto in veljavo. Sanjarijo, da bodo postale sveče, ki gorijo na oltarju in njihov soj ožarja cerkev, obraze in duše. Druge si želijo, da bi jih pretopili in iz njih ustvarili lepe okraske in umetniška dela. Tretje so povsem zadovoljne s svojim statusom in jim tudi letošnje leto, ko se sploh ne bomo premaknile iz podstrešja, ne predstavlja ničesar – ne veselja, ne žalosti. In potem so še tiste, ki na moč pogrešajo toplino človeških rok in komaj čakajo dan kratkega a tako zelo osrečujočega potovanja izpred vrat, čez cerkveno ladjo, do duhovnikovih rok, preko rok ministrantov, nazaj v zaboj. Med nami pa je nekaj sveč, ki verjamejo, da nikoli več ne bomo šle na darovanje svečnice. Pravijo, da je vse skupaj del velike teorije zarote. Da bo prišel dan, ko nas bodo skupaj z zaboji, odnesli na smetišče in pozabili za zmeraj. Trdijo celo, da nas bodo nadomestili nekakšni roboti, elektronske sveče, ki se jih bo dalo prižgati na daljavo, s tipko na računalniku ali pametnem telefonu. Skrbi me, da imajo prav,  a obenem ne verjamem, da bi ljudje, ki so toliko let skrbno pripravljali ta nepozaben dogodek, praznik spominov in vere, kar tako pozabili na ta lep in globoko simboličen običaj. Konec koncev nobena epidemija ne more uničiti spominov. Na Marijo, ki je v težkih pogojih in s tisočerimi skrbmi prinesla Jezusa v tempelj. Na prve kristjane, ki so se zbirali skriti pred očmi javnosti, prižigali sveče, lomili kruh in trdno upali, da pride drugačen čas. Na vse, ki so morali v naglici in stiski zapustiti svoje domove, na tiste, ki so umirali v nesmiselnih vojnah … To je spomin na tiste neimenovane mučence, ki so s pesmijo na ustnicah in z rožnim vencem ovitim okrog dlani, umirali zato, da so postali seme novih kristjanov in veri naklonjenih časov. Tudi ta epidemija, ki je zaradi širjenja virusa, zaprla številne poti, dogodke, srečanja, šole in cerkve, ne bo zabrisala lepih spominov. Morda jih bo nekaj celo ustvarila. Morda bo spodbudila ustvarjalnost pri reševanju težav, nove ideje pri povezovanju v doseganju skupnega cilja. A meni, stari sveči iz podstrešja šentviške cerkve se zdi, da je med nami še ena, skrita in dosti bolj potuhnjena epidemija. Tista, ki hoče z lažnimi vestmi in hinavščino zaslepiti vest, da se ne bi spraševala o tem, kaj je prav in pomembno. Ker prav in pomembno je konec koncev le tisto, kar prinaša veselje, zaupanje, mir in prijaznost v medsebojne odnose. Prav in pomembno je videti čez okvire tega sveta v odsev Božje bližine. Sveče ne bomo obupale. Počakale bomo na novo svečnico in na čas, ko nas spet odnesete pred oltar. Vi pa le ne pozabite, da za drobna dejanja vere, upanja in ljubezni, ne potrebujete nikakršnega potrdila ali dovoljenja.

Dragica Šteh

Deli zgodbo