V nedeljo, 26. maja, smo v soseski sv. Petra v Dobu gostili pritrkovalske skupine iz Dolenjske in Bele krajine. Srečanja potekajo pod okriljem pritrkovalskega krožka slovenskih bogoslovcev.
Na srečanju je poleg domačih skupin Dob pri Šentvidu in Šentvid pri Stični sodelovalo še 14 skupin, in sicer Šentjernej, Šmartno pri Litiji, Škofljica, Škocjan mlajši in Škocjan starejši, Šmihel – Novo mesto, Zasavska Sveta gora, Čatež pod Zaplazom, Semič, Čermošnjice, Šmarje Sap, Ljubljana Kašelj – Zalog, Šmartno v Rožni dolini iz Celjske škofije in pritrkovalec Peter Vidmar.
Pri bogoslužju v čast Mariji je z ubranim petjem sodeloval domači Moški pevski zbor Dob, župnik Jože Grebenc in oba bogoslovca, ki sta se udeležila srečanja. Prisotne so nagovorili: predstavnik pritrkovalskega krožka slovenskih bogoslovcev Boštjan Gorišek, župnik Jože Grebenc, župan Občine Ivančna Gorica Dušan Strnad ter referent za pritrkovanje v Ljubljanski nadškofiji Jože Mehle, ki je predstavil program, kako bo pritrkovanje potekalo. Sledilo je ubrano pritrkovanje posameznih skupin v zvoniku. Ob zaključku srečanja smo vsaki pritrkovalski skupini izročili priznanje za sodelovanje.
Za uspešen potek in izvedbo srečanja smo hvaležni in se zahvaljujemo gospodinjam, ki so pripravile pecivo in pomagale pri pogostitvi. Finančno so nas podprli pokrovitelj srečanja Občina Ivančna Gorica – župan Dušan Strnad, Župnija Šentvid pri Stični, KS Dob ter posamezniki.
Veseli smo, da smo lahko srečanje organizirali, da smo nastopili povezano kot soseska, krajani, župnija in občina in tako v prijetni družbi in ob ubranih melodijah zvonov preživeli muhasto nedeljsko popoldne.
Naš kraj pa smo predstavili tudi v besedi:
Vas Dob pri Šentvidu leži na JV občine Ivančna Gorica, na severnem robu kraške kotline ob potoku Dobščica. Je največja od dvanajstih sosesk prafare Šentvid pri Stični. Kraj se prvič omenja že leta 1145, ko postane stiška posest, sama cerkev pa prvič leta 1643, leto kasneje se v zapisih že omenja nakup zvonov.
Leta 1752 je prizidana zakristija, od tistega časa dalje je bila cerkev večkrat temeljito prezidana, tako da nobena stavbna podrobnost ne dovoljuje sklepanj o njeni starosti.
V zadnjih desetletjih prejšnjega stoletja je bila cerkev temeljito obnovljena, in sicer streha, fasada,, notranjost, dograjen je bil tudi izsuševalni jašek, zidovje utrjeno z injiciranjem in jeklenimi vezmi ter narejene nove stopnice v zvonik. Od notranje opreme je bil dodan oltar proti ljudstvu, klopi in spovednica ter barvno okno s Slomškovo podobo. Obnova je trajala po etapah dobro desetletje. Že v letih obnove se je večkrat pojavila želja, kako cerkvi vrniti bronaste zvonove, ki jih je pobrala prva svetovna vojna.
Leta 2000 je želja dozorela in 20. maja je škof Jožef Kvas slovesno posvetil tri nove bronaste zvonove, ki so nadomestili dobrih 80 let stare železne zvonove.
V našem zvoniku sedaj domujejo štirje bronasti zvonovi. Največji zvon je posvečen zavetniku naše podružnice sv. Petru in je težak 752 kg, uglašen na glas A. Srednji zvon ima 460 kg in je posvečen Mariji, pomočnici kristjanov, uglašen na glas As, tretji zvon ima 310 kg in je posvečen zavetniku živine sv. Antonu in je uglašen na glas Be. So delo žalskih livarjev.
Najmanjši zvon – navček je težak skupaj z jarmom 70 kg, uglašen je na glas Gis 2+1. Je delo livarja Zacharias Reid iz Ljubljane in pripada prejšnji garnituri zvonov. Na svojem obodu ima upodobljene kar štiri motive, in sicer sv. Petra, sv. Florjana, sv. Pavla ter Žalostne matere božje. Ima častitljivih 256 let, kajti ulit je bil leta 1757.
Še druge znamenitosti naše cerkve so:
– slika »Marija dobrega sveta«, velikost 36 x 28 cm, avtor Fortunat Bergant;
– »Mati božja« – lesen kipec iz druge polovice 17. st., velikost 56 cm;
– kelih iz leta 1877;
– bandero »Kristus izroča Petru ključe«, druga stran »sv. Florjan«, 1886, shranjeno v župnijski cerkvi v Šentvidu,
– glavni oltar – iz začetka 20. st. – Sv. Peter; desno sv. Andrej, levo sv. Pavel;
– prižnica z baldahinom, isto obdobje kot oltar;
– križev pot, označeno Verbič 1901, v lepih in obnovljenih okvirjih;
– vitraž – barvno okno s podobo blaženega Slomška, izdelano leta 1999, avtorja:
slikar Tomaž Perko in steklar Samo Višna.r
Na vse umetnine smo ponosni, še posebej na nove bronaste zvonove ter na barvno okno s Slomškovo podobo. To je doprinos naše generacije.
Na splošno gledano je cerkev kot objekt v dobrem stanju. Maša v zadnjih tridesetih letih je enkrat do dvakrat na teden, cerkev ima urejeno ozvočenje, v zimskem času pa je tudi ogrevana.
Leta 2007 se je v soseski na pobudo Jožeta Mehleta iz Šentvida ustanovila skupina petih pritrkovalcev. To so bili takrat osnovnošolci prve triade. Kasneje se je skupina pritrkovalcev zmanjšala na tri, to so David, Matej in Jaka. Predvsem po zaslugi naših mladih pritrkovalcev imamo danes tudi čast, da je v naši soseski srečanje pritrkovalcev Dolenjske in Bele krajine.
Zato pritrkovalci, dobrodošli v našem kraju, v imenu soseske vas lepo pozdravljamo in vam želimo prijetno popoldne.
Pozdravljamo tudi župana občine Ivančna Gorica Dušana Strnada in se mu obenem zahvaljujemo za obisk in podporo pri organizaciji srečanja. Za pomoč iskrena hvala tudi domačemu župniku Jožetu Grebencu in KS Dob.
Za sodelovanje se zahvaljujemo tudi pritrkovalskemu krožku slovenskih bogoslovcev in referentu za pritrkovalce pri Ljubljanski nadškofiji Jožetu Mehletu, moškemu pevskemu zboru Dob, gospodinjam, ki ste prispevale sladice, ter vsem, ki ste se odzvali povabilu in sodelovali pri organizaciji srečanja.
Vsem skupaj želimo prijetno poslušanje, pritkovalcem pa veliko veselja v zvoniku. Upajmo, da bo pritrkavanje Bogu všeč in bomo razvedrili tudi vreme.
Še nekaj zanimivosti – prebrali smo jih ob koncu srečanja, pred podelitvijo priznaj.
Ko smo v zgodnji pomladi leta 2000 odšli s kar dvema avtobusoma v Žalec na ulivaje zvonov, je nekdo v šali dejal, da če se kaj ponesreči, naslednjič pridemo s štirimi. Verjetno si ni nihče izmed nas predstavljal, kaj bi lahko bilo narobe. Ko pa samo nekaj mesecev kasneje zvonove prevzemali, smo pa ugotovili napako na enem izmed zvonov. Z livarji smo se dogovorili, da ne delamo preplaha, oni pa bodo v dogovorjenem času ulili nov nadomestni zvon. Čas je tekel, bližal se je čas blagoslova, zato smo livarje začeli priganjati in konec aprila so le napovedali, da bodo pripeljali nov zvon in ga zamenjali. Ob prihodu nadomestnega zvona pa smo se spet začudili, kajti ulili so napačen zvon. Odpeljali so ga in spet smo čakali. Tokrat so bili bi bolj previdni, ulili so pravi zvon in tudi pravočasno.
Ob obnovitvi in blagoslovitvi navčka lansko leto smo v šali dejali, naj si soseščani le ogledajo navček, kajti iz zvonika se spušča nekako na sto let. Kupljen je bil leta 1757, kdaj je bil obešen v zvonik, se ne ve, nekje do leta 1774 – to letnico nosi stari križ iz zvonika – pa prav gotovo. Čez 140 let so ga vojaki vrgli iz zvonika (ni se razbil), skrile so ga domačinke in skrit v potoku je dočakal konec prve svetovne vojne. Leta 2012, po sto letih, smo ga mi odnesli iz zvonika (zaradi obnove in elektrifikacije) in sedaj, po več desetletjih spet opravlja svojo nalogo, naznanja zadnjo uro.
Smo na poplavnem območju in kot zanimivost velja povedati, da je v eni največjih poplav, to je bilo leta 1928 ali 1929, tudi v cerkvi stala voda, in sicer do prve stopnice. Morda so v cerkvi opravljali kakšna dela, ker slišati je bilo, da je sv. Peter stal v vodi. Če to drži, je bil verjetno vzet iz oltarja in je stal na tleh.
Soseska sv. Petra je edina v župniji imela svoje bandero. Ostale soseske imajo sedaj po dve skupno bandero.
