Velikega četrtka je skoraj preveč za en dan. Za človeško dojemanje, za spremljanje dogajanja, za okušanje trpkosti začetka najtežje poti vseh časov, za preprosto, ponižno in zaupljivo sledenje močni simboliki, ki jo prinašajo obredi Velikega četrtka.
Jutranja krizmena maša bo zbrala brate duhovnike ob svojem pastirju in ob dragocenem olju utrdila neizbrisno znamenje mašniškega posvečenja na njihovih dušah. Veliki četrtek je praznik duhovniškega poklica in potrditev karizme oznanjevalcev Božjega kraljestva. Škof bo blagoslovil tudi krstno in bolniško olje, ki bosta svoje poslanstvo opravila na povsem različnih točkah življenja – ob krstu in ob bolniškem maziljenju.
V večernih obredih duhovnik ponavzočuje Kristusa, ponavlja njegove besede, spremeni kruh v Njegovo telo in vino v Njegovo kri. Obenem ponižno sprejema molitve zbrane množice in se zaveda, da ima tudi njegova pot svoj križ, odpovedi, žrtve in trpljenje. Vse to polaga na oltar, skupaj z dobrimi deli in radostjo, ki jo doživlja ob svojem poslanstvu. Kakor Jezus se skloni k možem in jim umije noge; njegov glas vztrepeta v spoštovanju do neizmernega bogastva Božje besede, na njegov poziv utihnejo orgle, zvonovi in zvončki in se v pomladni večer oglasijo žalujoče raglje.
Vsi odtenki človeškega bivanja se razlivajo čez veliki četrtek a eden izmed njih daje svetu, času, življenju največji smisel – ljubezen. Novo zapoved vam dajem, da se ljubite med seboj, kakor sem vas jaz ljubil. Nova zapoved… Vsako leto znova nova. Za ljudi, ki so v postnem času izbrali pogled vase, pot odpovedi in dobrih del. Za ljudi, ki hrepenijo po svetem in Božjem. Za nas. Zate in zame.
Veliki četrtek še ne vidi zarje Velike noči a jo sluti. Zato ne prehiteva, ne išče bližnjic in lažjih poti. Tiho, spoštljivo, sklenjenih rok in skesanega srca poklekne ob skrušenega Gospoda, ki v vrtu Getsemani v krvavem znoju pričakuje, da se bo začelo. Med oljke in speče učence pridivja nahujskana množica s farizeji na čelu. Poljub, izdaja, srečanje s Pilatom, obsodba.
Veliki četrtek je dan tesnobe, zevajoče praznine, osamljenosti in bolečin. Bičanje, trnjeva krona, zasramovanje…
Nas pa večer Velikega četrtka vabi da v zadnjih urah postnega časa ugasnemo vse, kar nam preusmerja pozornost in osredotočenje na bistveno. Da v središče Velikega tridnevja postavimo hrepenenje po Božji bližini.
Da se ne prestrašimo tesnobe, zevajoče praznine, osamljenosti in bolečin.
Da ostanemo z Jezusom.
Dragica ŠTEH
