V soboto, 1. 3. 2014 smo sodelavci Župnijske Karitas povabili Tino Zajec, da nam je predstavila svoje triletno delo laičnega misijonarjenja v Angoli. Tina je namreč 17. oktobra 2010 dobila misijonski križ, ki ji ga je podelil škof Anton Jamnik. Na vabilo k tej slovesnosti je Tina zapisala: VSE, KAR HOČETE, DA BI LJUDJE STORILI VAM, TUDI VI STORITE NJIM! (Mt 7,12).
V nas in med nas je vnesla spoštovanje, enotnost in vnemo. Začutili smo, da je možno tudi neizmerno velike želje uresničiti, če si tega zelo želimo in če smo pripravljeni za to nadvse garati. Bili smo in smo še vedno ponosni na njeno plemenito delo. Počutili smo se povezane in z večjim zagonom smo se lotevali zastavljenih nalog. Tudi koledniki so svoje poslanstvo opravljali z večjim žarom in srčno smo prisostvovali blagoslovu treh Mivinih avtomobilov in izročitvi daru naših kolednikov. Vse je bilo poslano v Misijone, tudi tja, kjer je delovala Tina.
Tina je v Angoli spoznala, kaj pomeni izobraževanje za ljudi, kjer je šola obvezna, vendar je ne morejo obiskovati, ker ni dovolj zgradb, niti dovolj učiteljev. Učila je otroke in mladostnike peči, kuhati, šivati, risati, slikati, se orientirati na zemljevidu, živeti in preživeti s svojim delom in molitvijo.
Njeno življenje v Angoli je bilo težko in prijetno, veselo in žalostno, polno elana, pa zopet bolj umirjeno. Predvsem pa je bilo polno duhovnosti, globoke vere in razdajanja.
14. avgusta 2013 se je Tina vrnila s svojega poslanstva.
Tina nam je predstavila Angolo in življenje Angolcev. Opisovala in prikazovala nam je, kako je preživljala vsa tri leta v Angoli. Spoznali smo, da je misijonarjenje v njej zapustilo globoke sledi in tudi ona je pustila globoke sledi v ljudeh, ki jih je imela možnost spoznati, se jih dotakniti in jim pustiti košček sebe, jih naučiti svojega znanja in veščin. Ob fotografijah nam je opisovala, kako je doživljala posamezne dogodke.
Več kot trideset se nas je zbralo na njeni predstavitvi in bili smo priče njenemu darovanju ljubezni do tamkajšnjih otrok, mladostnikov, njenemu darovanje sebe in svojih sposobnosti, da bo marsikateremu Angolcu prihodnost lepša.
Vse, kar nam je povedala, je podkrepila s fotografijami in nas navdušila. Spoznali smo, da se je ves čas v Angoli izpolnjevala svetopisemski izrek, ki ga je napisala na vabilo pred odhodom in še marsikateri izrek, ki se ga niti ni zavedala, da ga izpolnjuje.
Njeno misijonarjenje je obrodilo bogate sadove.
Jožica Jevnikar
